Delilci dovolilnic za mednarodni cestni promet v Sloveniji uživajo pravi paradiž že za časa življenja, kajti povpraševanje po dovolilnicah je vedno večje od števila razpoložljivih dovolilnic - vsaj nekaterih. Prevozniki so (smo) za svoj obstanek, ki pa je odvisen prav od teh dovolilnic, za nje bili pravi birokratski in drugačen boj. Sistem delitve je ves čas v samostojni Sloveniji zelo kompliciran, tako da si prevoznik sam ne more nikoli izračunati, koliko dovolilnic mu pripada za poslovanje - opravljanje mednarodnih prevozov. Tako so prevozniki skoraj prisiljeni iskati takšne ali drugačne »bližnjice« do večjega števila dovolilnic. Posebno še zato, ker je med prevozniki javna tajnost, da se to splača, da je tako najmanj problemov z določilom potrebnega števila in delo najmanj oteženo s pridobitvijo dovolilnic. Ker pa dodelitev večjega števila enemu nujno pomeni manj drugemu, seveda tistemu, ki se je iz takih ali drugačnih razlogov (verjetno tudi moralno-etičnih, če še obstajajo) obotavljal in zato zaostal, vlada med temi prevozniki ves čas te delitve močan občutek krivičnosti, ki jo povzroča država. Kajti ta formalno dovolilnice deli. In zakaj je država do nekaterih svojih državljanov krivična? (Pred kratkim smo en tak primer videli v TV Tedniku, jih je pa še veliko.) Po mojem vedenju in prepričanju zato, ker se je okoli dovolilnic formirala neformalna ekonomsko-socialno-interesna skupina, ki domuje v ministrstvu za promet in v obeh zbornicah. Ta neformalna skupina (strokovnjakov) je tako močna in vplivna, da ji prevozniki niso kos in preprosto tako ali drugače plačujejo svoj dodatni davek. Točnih zneskov ne pozna nihče. Že po sami trdovratni in uporni odločenosti te skupine, da nikakor noče spremeniti načina delitve (kot na primer v Švici), lahko sodimo, kako močan interes je za neurejene razmere na tem področju. Če so urejene na čim bolj nedoločen, nekonkreten, raztegljiv in kompliciran način, kakor smo mu priče, so možnosti za takšne ali drugačne nepravilnosti seveda večje.