Morgan Freeman je pač spet to, kar je bil v globoko za lase privlečenem psihotrilerju Zbogom dekleta: Alex Cross, genialni washingtonski detektiv (D.C. Columbia), ki ga citirajo tako policaji kot psihopati, forenzični psiholog in ekspert za prepričevanje psihotičnih žensk, da naj ne naredijo samomora. Le da ga tokrat »primer« ne združi z Ashley Judd, ampak z Monico Potter alias Jezzie Flannagan, specialno agentko (Secret Service), ki ji kickboks prav tako ni nič tujega. Rekli si boste, evo, tole nadaljevanje je očitno tako obupano in obupno, da v njem ni hotela igrati niti Ashley Judd. Nič ni dlje od resnice. Film V pajkovi mreži se namreč historično dogaja pred filmom Zbogom dekleta, tako da Morgan bejbe Ashley še ne more poznati. Kdor bere romane Jamesa Pattersona, to ve. Kdor gleda le filme, posnete po njegovih romanih, tega ne bo izvedel. Bi bil pa to vsekakor dragocen podatek, saj bi gledalca utrdil v prepričanju, da je Freeman vse to res že videl in da tudi ta »primer« zahteva resno, poglobljeno, dostojanstveno detekcijo. Še toliko bolj, ker domiselni psycho, Michael Wincott (kdo pa, če ne on!), tokrat odpelje otroka. Pa ne kateregakoli otroka, ampak 12-letno hčerko uglednega ameriškega senatorja (Michael Moriarty). Specifično, tip, zelo pedanten kakopak (Pajek!), jo ugrabi iz elitne, ekskluzivne, zelo privatne, nadnaravno zavarovane šole, to pa tako, da se maskira v njenega najljubšega učitelja. Jasno, ugrabitev senatorjeve hčerke je orjaški, spektakularen, zelo kompliciran projekt, ki zahteva blazno logistiko in še bolj blazno infrastrukturo. In jasno, ko film pripešači do konca in ko detektiv Freeman ugotovi, kdo vse je skrivaj sodeloval pri ugrabitvi, se izkaže, da je bilo uvodno »projektno« pretiravanje povsem nepotrebno in da je obstajalo kakih 100 bolj enostavnih poti do senatorjeve hčerke.