Bojno vodilo Bratovščine Nesložnih je bil Živel don Kihot! (isto vodilo in geslo, ki so ga uporabljali Hughes, Alzandúa in Moreau na svojih pariških sestankih; o njih bom spregovoril pozneje). Zbirali so se v lokalu na Lower East Sideu z imenom Periskop in ustanovnih članov je bilo pet: David Ackerman (moj ded), Felipe Alfau, Jesús Colón, Aquilino Guerra (alias Škilasti) in Henry Martínez, znan tudi kot profesor Džin. Čeprav so se včasih zbirali sami, pa so Nesložni na srečanja zvečine pripeljali enega ali več spremljevalcev. Ob posebnih priložnostih so povabili predavatelje ali imeli predavanje sami. Prav tako so prirejali kar najrazličnejše tečaje. Nesložni so bili bolj ali manj povezani s književnostjo. Alfau je bil romanopisec, pesnik in novelist, čeprav si je za življenje zaslužil z delom prevajalca v banki; Colón je bil nadvse talentiran novinar, čeprav mu, da bi se prebil naprej, ni preostalo drugega, kot da je opravljal skrajno različne poklice; nazadnje še ded, ki je bil tipograf pri Brooklyn Eaglu. Aquilino Guerra in Henry Martínez sta imela svoje književne uspehe precej nižje na lestvici. Guerra je bil lastnik trgovine z živili na 14. ulici, kjer je prodajal španske izdelke. Kdor ga je bil pripravljen poslušati, mu je povedal, da so njegovi uvoženi izdelki zelo cenjeni, zlasti nizi pikantnih klobas, za katere so k njemu prihajala naročila z vseh štirih strani Združenih držav Amerike. Poleg tega je bil izumitelj (imel je nekaj registriranih patentov, enega bolj nesmiselnega od drugega), pisal pa je tudi dramska dela v stihu. Profesor Džin je bil redno zaposlen kot profesor zgodovine na neki univerzi za reveže na Long Islandu. Pisal je pripovedno zvrst, ki si jo je izmislil sam in jo krstil za književnost nadomestnih potovanj. Temeljila je na vnovični zasnovi in priredbi potopisnih knjig in člankov, v katerih je nadomestil glavne like izvirne zgodbe s samim seboj in svojimi prijatelji. Imel je seznam kakšnih štiridesetih ali petdesetih bralcev, prijateljev in znancev, ki jim je po pošti pošiljal svoja zbrana dela, naj so to želeli ali ne. Nikogar ni žalil, čeprav si je le malokdo dajal toliko opravka, da je do konca prebral tiste nesmiselne kronike. Ob neki priložnosti ga je omiznik prosil, naj mu ne pošilja več svojega pisanja. Nimamo časa, da bi brali tako hitro, kot ti pišeš, ga je razdraženo zbodel, a Martínez si tega ni jemal k srcu. V tistem obdobju je ded David pisal kolumne za Brooklyn Eagle. Nesložni so imeli v Parizu podružnico bratovščine. Imela je štiri člane: Alston Hughes, Robert Moreau, Chus Anzaldúa in neki pridruženi družabnik z imenom Gilgameš, o katerem mi je uspelo izvedeti zelo malo, razen tega, da se je poklicno ukvarjam s ponarejanjem. Hughes in Moreau sta bila pesnika; prvi je bil Panamec, drugi pa Francoz. Oba sta bila prevajalca, tako kot Jesús Anzaldúa, Navarec, ki se je naselil v Barceloni in je zelo pogosto potoval v Pariz. Anzaldúa je bil Martínezov posnetek v negativu: prepotoval je svet po dolgem in počez, vendar ni pisal. Govoril je, da živi v stanju dejavnega pesniškega pričakovanja in skrbi za to, da ga bo navdahnila muza. Od nje je odvisno, je govoril, ko so ga spraševali, ali namerava na pogovornem večeru kaj prebrati. Če ona ne kaže zanimanja, ga tudi jaz ne, dovolj imam opravka že s svojimi zadevami. Pri newyorških Nesložnih so bili trije izmed ustanovnih članov americarniards (Alfau, Guerra in Martínez). Alfau je prišel z družino na Manhattan na krovu čezoceanke, ko je bil star štirinajst let. Bil je Katalonec iz Barcelone, vendar je imel samega sebe za Baska. Colón je prišel na krovu trgovske ladje kot slepi potnik; bil je Portoričan. Guerra je prihajal iz neke vasi v Murcii, Martínez pa se je rodil v vasi Dos Hermanas, zelo blizu Seville. Edini staroselec je bil ded, ki je bil Brooklynčan tretje generacije. Politični spekter je bil pokrit od začetka do konca: Portoričan je bil član komunistične partije in je imel tudi izkaznico, ded je bil član anarhističnega sindikata; Martínez in Guerra sta bila levičarja, čeprav nista dobro vedela, kako naj se opredelita. Ko je Alfau nekega večera od Martíneza to zahteval, se je ta razglasil za utopičnega socialista; Guerra ni dobro vedel, kaj to zaobjema, zato v tistem trenutku ni rekel ničesar, a ko se je pogovor končal, je Colóna prosil, naj mu pojasni, kaj je hotel povedati Henry. Ko mu je uspelo doumeti, je sklenil, da se okliče za znanstvenega socialista, najbrž zato, da bi poudaril razlike, čeprav je moral počakati na naslednji sestanek, da bi to sporočil Alfau. Alfau je bil desničar, zato so bili njegovi odnosi z drugimi Nesložni včasih težki, čeprav je zvečine Jesús Colón miril duhove, kadar je postalo grdo. Za podvige Nesložnih sem izvedel od Bena, za nekatere tudi od deda (ni bil preveč nagnjen k temu, da bi govoril o bratovščini). V Arhivu je fotografija, na kateri je videti vseh osem skupaj, peterica z Manhattna in trije iz pariške celice (manjka begavi Gilgameš). Alfau je bel, visok, suh, brez sijaja, z brčicami gizdalina iz mehiškega filma. Colón je črn in plešast in ima bistroumen pogled in odkrit nasmeh, nasmeh dobrodušneža. Henry Martínez ima zelo košate, posrebrene, nazaj počesane lase. Ima majhne oči in koničast nos ter je oblečen v črno ogrinjalo z belim šalom okrog vratu. Guerra je nizke postave, debelušen, plešast; na fotografiji nosi nekakšno protiprašno oblačilo. Hughes je drobcen mulat, v objektiv zre s predrznim pogledom. Iz nekega razloga, ki mi ga Ben ni znal pojasniti, je preoblečen v Indijanko (ne v Indijanca) plemena Aravak, s kitkami in v krilcu. Anzaldúa je visok, čeden in ima baskovski obraz. Moreau ima kavkaške poteze, aristokratsko držo in okroglo, sijočo plešo. Na fotografiji nosi sivo obleko s črnimi črtami, palca ima zarita v žepe telovnika. Zamisel, da bi skupino poimenovali Nesložni, je bila menda Alfauova, čeprav so se o avtorstvu zmeraj zelo razgreto prerekali.