Poleg notranje konsolidacije je bila pred JNZ pomembna vključitev v Mednarodno nogometno zvezo FIFA. Slednjo so v letih po prvi vojni pretresala povojna dogajanja in odnos do članic vojnih poraženk. Za JNZ je bilo to zelo kočljivo vprašanje, saj je združeval nekdanje avstro-ogrske klube in klube zmagovite Kraljevine Srbije. Oboji so pred vojno delovali v različnih okoljih in so imeli temu primerno razvito sodelovanje. Slovenska Ilirija se je poleg igranja s slovenskimi in slovanskimi tekmeci pred vojno resda spopadala z nemško-avstrijskim bojkotom, a je kljub temu gravitirala k igranju tekem z nemškimi mejaši iz bližnjih deželnih središč, medtem ko so imeli hrvaški klubi bolj odprto pot igranja tako z nemškimi kot madžarskimi klubi, poleg slovanskih se razume. JNZ, ki je imel sedež v Zagrebu in je izhajal iz hrvaške avstro-ogrske športno-nogometne strukture in bil blizu tudi slovenskemu športu okoli Ilirije, je moral po vojni oblikovati politiko glede na aktualne mednarodno-nogometne dogodkov. Na zasedanju mednarodne nogometne zveze FIFA leta 1919 v Bruslju so namreč razpravljali o stališču FIFA do članic iz držav poraženk prve vojne oziroma »centralnih sil«. Angleži, ki so jih podprli britanski člani (Škoti, Irci in Valežani), so vztrajali pri predlogu, da se »centralne sile« izključijo iz zveze in da se izključijo tudi »nevtralci« (nevtralne države v prvi svetovni vojni), ki so imeli s »centralci« med vojno športna srečanja oziroma tekmovanja. Izključili naj bi jih ne glede na to, kakšno stališče bi imeli nevtralci do predloga. Britanska skupina je postavila tudi ultimat, češ da bodo kolektivno izstopili in ustanovili svojo mednarodno nogometno zvezo, če njihov predlog ne bo sprejet. Mnenja v FIFA so bila različna, nekateri so se nagibali k angleškemu predlogu, drugi so ocenili, da s podpisom mirovnih sporazumov ni nobenih ovir za sodelovanje s centralci. V tem smislu so Francozi očitali Angležem egoizem, saj so evropska moštva potrebovala medsebojne tekme. ISP, 15.2.1920, Medjunarodni položaj.