Ko opazujem svoj trg Faidherbe, se ne morem načuditi. Prej je trg težil proti metroju, kamor se ob jutranji in večerni špici zliva reka Parižanov, zdaj pa je dobil novo gravitacijsko točko: velibsko postajo. Uporabniki tega novega načina transporta, ki so ga neverjetno hitro osvojili, se ne zadržujejo kdo ve koliko časa na postaji. Stopijo do stebra, se identificirajo s svojo magnetno kartico, kot bi šlo za metrojsko vozovnico, si izberejo svoj velib in … ajde, gremo. Nekateri izmenjajo nekaj besed s svojimi sovelibovci, drugim, očitno zelo izurjenim v zadevi, se mudi. Težko bi rekla, da velibe v glavnem uporabljajo mladi. V približno uri, ki sem jo preživela na klopci zraven gospoda, ki bere časopis, sem videla tako starejše kot mlajše, moške in ženske. In predvsem zelo zanimivo: socialno izredno širok spekter ljudi. Od mladih uspešnih kadrov obeh spolov, bobojev , kot se jim reče, ki veliko zaslužijo in predvsem nočejo, da se to vidi, do mladih Arabcev ali gospodinj, ki gredo na bližnji trg Aligre (velib ima zelo praktično košaro). A za vse imam občutek, da je postala ta gesta odpenjanja koles nekaj zelo samo sebi umljivega, kot bi šli na metro. Kolo kot kolektivni način transporta. Velib kot skupna lastnina, do katere čutiš določeno odgovornost (med drugim tudi za to, ker moraš plačati kazen, če zgubiš ključavnico ali celo kolo). Velib kot občutek urbane fluidnosti in svobode. Velib kot biti aktualen, v vetru, na tekočem oziroma à la page , kot temu lepo rečejo Francozi.