Model sem poslal v tovarno in mislil, da je s tem stvar končana. Jok! Najprej so mi povedali, da noben 3D modelirnik ne more izdelati tako velikega modela v enem kosu. Treba ga je bilo razbiti na več delov... nato pa se je izkazalo, da 3D tiskalniki še zdaleč niso tako natančni, kot sem predvideval! Delujejo namreč tako, da lepijo skupaj plast za plastjo, dokler model ni končan. In ko smo končno dobili v roke prve prototipe, smo bili zelo razočarani – plasti nanosov so bile namreč zelo jasno vidne, model pa je bil zelo hrapav in nedodelan. Tehnologi so rekli, da ni problem, da je zadevo pač treba malo ročno pobrusiti... In ko so to storili, so (o, groza!) pobrusili tudi vse porice in gubice, s katerimi sem se mučil dolge tedne. Model je bil popolnoma gladek in na to seveda nisem mogel pristati. Projekt je šel do nadaljnjega na čakanje in izgubil sem upanje, da bo igrača kdaj v resnici ugledala luč sveta. Še eden izmed tistih projektov torej, ki so mi vzeli silno veliko časa in na koncu iz njih ni bilo nič...