To pa pomeni, da s prevrednotenjem vseh vrednot, ko je Bog »totgesagt«, kot je konec 19. stoletja napovedal Nietzsche, s svoje strani pa ga dopolnil Dostojevski z znano trditvijo, da če ni boga, je vse dovoljeno, nastopi trenutek, ki nosi v sebi dve skrajni potencialni nihilistični razsežnosti: da človek kot absolutni subjekt nadomesti izgubljenega Boga, iz česar so se porodili evropski totalitarizmi, ali pa da se človeško občestvo prepusti rizomskemu družbenemu relativizmu, čemur smo živa priča v tako imenovanem postmodernizmu. Zanj pa velja, kot ugotavljajo filozofi, antropologi in sociologi, da gre za obdobje konca moderne in velikih pripovedi (grande narrative), za obdobje konca velikih ideologij in velikih sistemov. Postmodernizem se pojavi kot novost, ki neke novosti ne prinaša, pravzaprav gre za zelo dvoumen kulturni pojav. Kot meni najpomembnejši teoretik postmodernizma Jean-François Lyotard, naj bi postmodernizem, katerega začetke postavljamo v pozna šestdeseta leta 20. stoletja, zaznamoval novo obliko človeškega mišljenja in kulture. Lyotard združuje glavne značilnosti tega kulturnega premika v dve postavki. Prva je v opustitvi velikih filozofij oziroma globalnih utilitarizmov, miselnih poskusov, s katerimi bi razložili svet in dogajanje v njem, kar vodi v streznitev, da raja na zemlji ne bo in da ga ne more zagotoviti noben človeški um. Drugo postavko pa sestavljajo pluralizem, relativizem, ateizem in subjektivizem.