Pri vsem tem je res čudno, zakaj sta predsednik vlade in zunanji minister, ki je z našim veleposlanikom v OZN na septembrskem zasedanju generalne skupščine poudarjal, kako pomembno je sodelovanje Slovenije pri pobudi za svet brez jedrskega orožja, po sestankih v Pentagonu, Beli hiši in State Departmentu celo novinarjem hitela zatrjevat, da so "naše prioritete jasne". Že objavljena zgodba: Slovenija naj bi ugotovila, da čeprav je ameriški veleposlanik v OZN Bill Richardson po posvetovanjih o morebitnem sodelovanju Ljubljane pri omenjeni pobudi julija letos menda prižgal zeleno luč, pri njej "ne more več sodelovati", ker naj bi se v postopku preoblikovanja pobude v resolucijo v njej pojavila določila, ki so "v nasprotju z našimi strateškimi cilji". "Slovenija se je pobudi, ki je nastala z namenom, da se dolgoročni proces jedrske razorožitve po nekaj letih vendarle premakne z mrtve točke, pridružila zaradi človekoljubnih vzgibov," je zatrdil minister Frlec. Zanimivo je, da tankočutnost ministrske pobude osmih držav ni posebej ganila nobene od držav članic Nata in ne tistih, ki si želijo v Severnoatlantsko zvezo. Prve se pač zavedajo, da se Nato jedrski oborožitvi ni odrekel, saj prav z jedrskim ustrahovanjem ohranja svojo moč; druge pa najbrž vedo, da država z jasnimi strateškimi cilji in nekoliko bolj dolgoročno vizijo o tem, kako se bo neka pobuda spreminjala v resolucijo, ne more biti na čelu "akcije". Zato morda ne bi bilo odveč, če slovenski predstavniki zelo dvoumne pripombe State Departmenta, naj se Slovenija "vede, kot da je že v Natu", ne bi razumeli le kot laskanje. Kaj pa, če je bilo to diskretno opozorilo?