Če je srednjeveške viteze kaj ujezilo in zelo hitro jih je vse, kar se jim je zdelo, da žali njihovo najbolj dragoceno stvar, namreč čast so brž posegli po orožju. Literarni prototip takšnega jeznega junaka je Ariostov Besni Orlando (iz leta 1516), toda ta model je potem v romanih hitro izumrl oziroma se je v modificiranih oblikah ohranil le v trivialnih romanesknih oblikah, kot so pustolovski roman in podobni žanri. Prav v tej literarni trivii ga je našel film, kjer pa je jezni junak doživel ponovno vstajenje v likih raznih maščevalcev. Ti se pojavljajo še danes, čeprav je Fritz Lang v Besu (The Fury, 1936) že dovolj zgodaj pokazal, da je jeza lahko zelo dvoumen afekt in tudi skrajno nevaren, če se polasti množice oziroma drhali. Poseben tip jeznega junaka so vpeljali nekateri filmi britanskega novega vala, temelječi na literaturi Alana Sillitoeja, Johna Braina in Davida Storeya, ki je opisovala like iz delavskega okolja. To so bili tako imenovani angry young men, jezni mladeniči (med njimi je tudi nergač v Richardsonovi ekranizaciji Osbornove drame Ozri se v gnevu), katerih gnev je izhajal iz razredne zavesti. Ampak tudi takšna jeza je bila dvoumna, kot je lepo videti v Claytonovem filmu Pot v visoko družbo, 1958), kjer je jezni mladenič pravzaprav povzpetnik, ki visoko družbo prezira in hkrati občuduje ter se vajo zrine tudi prek trupla svoje delavske ljubice.