To bi namreč odprlo nove možnosti za resno strokovno in politično razpravo o referendumu kot najvišji obliki vladavine ljudstva. Sodeč po besedah, zapisanih v ustavi, so njeni avtorji mislili na to, kasnejši zakon pa je referendum spremenil v farso odločanja, kar ne nazadnje dokazuje tudi dejstvo, da od številnih pobud zanj - naštejmo samo nekatere: o zaprtju jedrske elektrarne v Krškem, o odvzemu državljanstva "Neslovencem", o odstranitvi spomenikov preteklosti, o vračanju zemlje in gozdov cerkvi in veleposestnikom - edino tista o večinskem volilnem sistemu ni dokončno obležala nekje v labirintu zmedenega zakona o referendumu. Ta je najprej zelo dvoumen in omogoča tudi popolnoma nasprotne razlage posameznih določil ter seveda s tem tudi s trenutnimi strankarskimi interesi navdahnjene manipulacije. Bolj važno pa je, da je referendumsko odločitev, če že do nje pride, spremenil v bolj ali manj neobvezno čtivo poslancev državnega zbora. Tem odločitve ljudstva ni treba preliti v črko zakona, zakon jih zavezuje samo toliko, da v letu dni po referendumu ne smejo sprejeti referendumski odločitvi nasprotnega zakona. In to je vse, kar bi ostalo od morebitne odločitve ljudstva. Povedano z besedami že omenjenega ustavnega sodnika Matevža Krivica, z referendumskim zakonom je tako, kot če bi nogometna pravila sicer dovoljevala amaterjem, da igrajo tekmo s profesionalci, toda zabiti gol jim ne bi dovolila. Amaterji (ljudstvo) torej lahko tekajo po igrišču, na gol pa smejo streljati le profesionalci (poslanci v parlamentu). Nekaj podobnega se je dogajalo pri ustanavljanju novih občin, ko je odločitev ljudi za svojo občino nenadoma postala le neobvezno napotilo, ki ga poslanci večinoma niso upoštevali. Če nekoliko poenostavimo, zakon ne ureja referenduma, ampak ga prevsem preprečuje.