Če smo iskreni: leto 2003 je bilo leto preizkušenj za Bushevo administracijo in za mednarodno ureditev v celoti. Vojna proti Sadamu Huseinu, ki so jo vodili Američani, je bila poskus, da se svet reši nepredvidljivega diktatorja, opremljenega z orožjem za množično uničevanje. Težava je, da doslej še niso odkrili takega orožja in da je bilo nekaj časa videti, da je bilo vse skupaj zgolj slabo domišljena pustolovščina. No, Sadam je zdaj v priporu in ravnanje Washingtona se zdi upravičeno. Jekleni človek Arabije se je tudi zelo diskreditiral v očeh Arabcev; po zaslugi CNN, ki je nemudoma prenesla besede Paula Bremerja - »Dame in gospodje, ujeli smo ga« -, pa se je javna podpora Bushevi politiki dvignila na 60 odstotkov. Kljub nenehnim napadom na ameriške in zahodne sile v Iraku ima koalicija omembe vredne uspehe, večini Iračanov pa gre bistveno bolje kakor pod Sadamom. Nihče si seveda ne sme domišljati, da bo Irak postal demokracija po norveškem vzoru, kljub temu pa lahko upamo, da bo vzpostavljena predstavniška vladavina, ki jo bodo izvolili Iračani in bo tudi odgovorna Iračanom.