Vsi bi ponoreli, vključno z novinarji, ki ne naredijo koraka brez kodeksa. Matt Drudge se požvižga na to. In zločin se mu zaenkrat zelo izplača. Da ne bo kakih dvomov - zgornjih šest točk je šest glavnih zapovedi njegovega novinarskega kodeksa. Drudge je novinar - no, neke sorte novinar. Nima svoje revije. Niti svojega časopisa. Niti svoje televizije. Ne dela za kak velik časopis. Niti ne za kakega malega. Dela zase. Njegov medij je Internet. V dobrem in zlu. Dokler ju smrt ne loči. In ne le da dela zase, ampak dela tudi sam, kot one-man-band. V sedmih letih je kljub temu postal industrija. Online inštitucija. Medijsko-industrijski kompleks. One-man-corporation. Že sedem let namreč goni in polni svoj črno-beli, zelo bazični, dekorativno nezateženi site po imenu Drudge Report, na katerem se lomijo vse debate o sodobnem žurnalizmu, vlogi medijev in načinih informiranja. Njegov site, ki dnevno doživi na milijone klikov, je poln povezav z drugimi časopisi, revijami, tiskovnimi agencijami, kolumnisti in sajti TV mrež, medtem ko je njegovih poročil bolj malo. Iskreno rečeno, tip se pretežno šlepa na delo drugih medijev (»Najboljši reporterji na svetu delajo zame«), sam pa poseže le s pikantnimi, insiderskimi, prelomnimi štorijami. Save! Rave! Toda ukvarja se z vsemi. In vsi se ukvarjajo z njim. Politiki in novinarji se morda ne strinjajo o veliko rečeh, toda o eni so dosegli konsenz - da je Drudge navadna podgana, ničvredni mrhovinar, sejalec razdora, amaterski tračer, bedno teslo, terorist in mentalni pacient. Nekateri ga sicer razglašajo za simbol »svobodnega tiska« in za »najbolj kontroverznega novinarja« po onih dveh tipih, ki sta razkrinkala Watergate, toda novinarji nanj gledajo zviška, s prezirom, z gnevom, toda mimo njega ne morejo - ne mine dan, ne da bi se nanj sklicevala truma medijev, pa čeprav ironično, cinično ali pa za štos. Razlog je preprost: novica, ki jo lansira Drudge, je že sama po sebi dogodek, ne glede na to, če drži ali ne.