Problem prečkanja Sahare je za mnoge vrste ptic vedno večji, ker se puščava postopoma širi vedno dlje na jug. Običajno prezimova- lišče za mnogo vrst ptic je bilo sahelsko področje južno od začetka prave puščave. Ta področja nepredvidljivega sezonskega dežja so bila stoletja pozimi bujno zelena in so selivkam nudila obilo hrane. Že več let pa je dežja v Sahelu bodisi malo ali pa ga sploh ni, tako da so tla postala suha in gola. Suša ni povzročila težav le ljudem, ampak so z njo tudi ptice izgubile svoje zimsko zatočišče. Zato morajo vsako leto leteti vse dlje na jug, da bi našle hrano, tako da mnoge poleta ne preživijo. Lastovice in hudourniki so zaradi izgube prezimovališča veliko izgubili, še posebej močno pa se je zmanjšalo število hudournikov, ki jih je vse manj tudi v njihovi severnoevropski domovini. Vendar pa bo morda nedavno deževje spet povečalo njihovo število in kljub težavam, s katerimi se te ptice srečujejo južno od Sahare, jih stotisoče še vedno vsako pomlad leti prek Tunizije. Okrog oaz in na telegrafskih žicah ob cestah pogosto lahko vidimo hrupne skupine čebelarjev. Čebelarji z modrimi lici in bleščečim, skoraj metalno zelenim perjem so dobrodošli obiskovalci suhih, kamnitih ravni in hribov, kjer jih včasih lahko vidimo, kako čepijo po osamelem grmičju ob suhih rečnih strugah. Ta vrsta domnevno ne vali v Tuniziji, pač pa poleti in spomladi sem prileti v majhnih skupinah iz svoje domovine Alžirije.