Hoja jo osveži in kri ji požene barvo v lica. Z roko oplazi grm cvetočih vrtnic, ujame njihov sladkobno omotičen vonj in pozabi na prejšnjo nejevoljo. Egon je ni poklical, najbrž je zaseden. Nič zato, saj razume. Seveda, kaj naj bi drugega? Usede se v picerijo Napoli in natakar ji samodejno prinese kavo, daljšo, z kančkom mleka. Všeč ji je ta njun vsakodnevni obred. Danes naroči zelenjavno lazanjo in ko odslovi natakarja, ji pogled zaide na strešni napušč - tam so golobi rejvali v počasnem opoldanskem ritmu. Pogleda na telefonski displejček: »Še vedno nič,« poskuša prikriti razočaranje in se zamoti s kavo. Kaj sploh pričakuje? Prejšnji teden mu je padla v objem in zdelo se ji je, da je tudi njega preplavila plima zadrževanih čustev. Od kod ji ta gotovost? O Milanu ne ve ničesar, zato je postal obešalnik njenih pričakovanj in nepotešenih iluzij o strastni ljubezni. Ne bo si lagala: pri petintridesetih ni več naivna deklica, lahko je samo neumna gos. Gos, ki se pusti položiti, pa še to z užitkom. Vsaj to, se nasmeje in nervozno ugasne cigareto. Bi se morala kesati? Ne. Dolgo je premlevala o njemu, o čudaštvu, ki ga tesno drži v objemu, to jo je razvnemalo, si prizna, a ne s skrbjo, ki jo kažejo matere do nebogljenih otrok. Čakala je, da naredi prvi korak. Hotela je njegovo iniciativo, hotela je, da jo on zapelje. Zdaj noče verjeti, da je vse, kar se je zgodilo, znak nemoči in čustvene upehanosti. Ali še huje, da je postala plen puhle preračunljivosti in strahopetne previdnosti. Golobi so še kar kljuvali v zrak, njej pa je kljuvalo v glavi. Natakar prinese lazanjo. Preden se loti prvega zalogaja, vtipka: »Zdravo. Si še na planetu Zemlja?« A ni imela poguma, da bi sporočilo poslala. Izbrisala je črko po črko, kot bi šlo za obred. Tako bo izbrisala tudi njega. Še prej bo morala ubežati bolečemu zvoku trobente, ki se je vlekel za njo kot senca.