Pred odhodom na Djerbo so nam znanci in prijatelji, ki so v Tuniziji že bili, dali številne nasvete, kako naj pazimo na hrano, da se bomo izognili prebavnim težavam. Tako naj bi se izogibali vsemu sadju in zelenjavi, si zobe umivali le z ustekleničeno vodo … A naše bojazni je že takoj po prihodu razblinil Kompasov predstavnik Jaka Zavrl, ki je zagotovil, da je voda iz vodovoda na Djerbi neoporečna, saj je napeljana s celine. Tako je povsem primerna za prhanje in umivanje zob (za pitje je kljub vsemu boljša ustekleničena voda), pa tudi sadje in zelenjavo naj bi oprali kar z vodo iz vodovoda. Tako načeloma ni zadržkov glede uživanja neolupljenega sadja in zelenjave, je zatrdil Zavrl. In zares nismo imeli nobenih težav z drisko pri otrocih, res pa je, da smo s seboj imeli stekleničko razkužila za roke, s katerimi smo otrokoma pred jedjo »umili« roke. Mnoge otroške driske so namreč prej posledica umazanih rok kot hrane … Hrana je bila izvrstna, v hotelu so nas razvajali s predjedmi, jedmi in sladicami, vsak večer so pripravili tematski bife, od tunizijskega, italijanskega, francoskega, španskega, ribjega do orientalskega in mednarodnega. Kot najbolj slastni so v spominu ostali tunizijski brik (v ocvrto testo zavita zelenjava z jajcem), kuskus, odlična tunizijska solata in številne sladice, zlasti tiste s pistacijami. Pojedli smo ogromno svežih dateljnov in izvrstnih, neverjetno sladkih lubenic.