Tam od Apolonije nam je nedolgo tega še pred koncem večerje brzojavil vzneseni zaupnik, češ da jo je meriti z nekdanjim Asom, preden je šel s Krasa, kjer si je ustvaril ime, s trebuhom za kruhom v prestolnico. Upravičeno? Kljub prenasičenosti z objekti, ki naj bi ustvarjali domačno vzdušje, a jih raje štejemo med razkazovanje investicij, bi Kocjanovo ženstvo, mama s hčerkama, menda prej sodilo med družinske, intimne združbe, kot med v rast usmerjene pogone, čemur gre seveda hvala. Kakor gre hvala tudi jedem, ki si jih je Ilovarjev kvartet komaj komaj, šele ob pomoči lepo jedrnatega zimskega jedilnega lista, izbral iz jare kače ponujenih specialitet, tako dolge in nepregledne, ker je vsaka jed predstavljena z vsaj tremi sestavinami. Kljub komunikacijskim zapletom je kvartetu zelo dišala skorjica domačega belega kruha in nežna nrav malce podhlajenega tatarca iz brancina, ki je, le dekoriran s kapljo nepotvorjenega balsamica, upravičil institucijo pogrinjka. Svežina in sladkoba surovih, z istrskim oljem pokapanih škampov je zapisnikarski mizi na mah razrešila morebitno dilemo glede glavne jedi, in medtem ko nismo odnesli prepričljivega vtisa, bolj vonj kot okus, od brancinovega carpaccia s tartufovim medom, je gosta ribja juha, kakršno menda z za akcent peperoncina in ne preveč paradižnika kuha mama Kocjan, razigrala brbončice za z nežnim mesom morskega pajka polnjene raviole. Morda smo v kompaktnih njokih z lisičkami in škampi bolj občutili jurčke kot izostalo srečanje morja in kontinenta, morda je bila sirova skorja, v kateri so bili postreženi, ob strani res preveč zapečena, da bi montasio prišel do polne veljave, ampak to so potankosti, da ne rečemo dlake v jajcu. Enake teže kot to, da je krasna, sočna škarpena, ki smo si jo lahko ogledali pred peko s krompirjem in zelenimi beluši, pred nas prišla že razrezana, brez tako zaželene glave, le s priloženimi lički, in da iz treh delov sestavljenke nismo mogli zložiti cele ribe? Smo naročili ribo ali filet, je mar meniti, da Apolonia streže gostom, ki ribe ne jedo drugače kot z vilico in nožem, ki jo hočejo imeti pred sabo v nič več kot enem kosu in z minimalnim odmerkom sedaj kot kaže nepriljubljenega krompirja? Pač davek tranzicije, ki ga ne občutiš pri fenomenalnih sladicah, denimo pri crčme brulee, šarloti in čokoladni tortini, med čokoladno kremo in narastkom. Vendar pa: bi gostilna, ki ima dobre dobavitelje, izbira sestavine in ne maliči okus ribe, tudi zmogla priporočiti kako jed in ponuditi ob njej vino iz izbrane kolekcije, če že ima polžka na internetni strani? Da ne omenjamo sladkobne dišeče sveče, ki mori tam okoli šanka.