Dan se je prevesil v pozno popoldne, Angleži so odleteli nazaj v Reykjavik, sam pa sem se začel pripravljati na večerni vzpon na najvišji otoški vrh. Bilo je poletje in bil sem v deželi polarnega kroga. Bojazni, da bi mi kljub pozni uri, zmanjkalo svetlobe, ni bilo. V islandskih poletjih je noč premagana in svetlobe je dovolj za vseh 24 ur dneva. Vzpon ni bil težak; za razgled, ki sem ga našel na vrhu, niti omembe vreden. Mimo ovac, ki so zdolgočaseno ležale in prežvekovale darove Heimakletturja, sem zakorakal do antenskega stolpa, se usedel v gosto temno zeleno travo in užival v najlepši panoramski razglednici Vestmanskega otočja. Kar sem čez dan spoznaval z vodičko Unnur ali si ogledoval s palube ogledne ladjice, sem kot otočke barv na slikarjevi paleti uzrl pod mano. V daljavi se je v večerni meglici izgubljala silhueta Surtseyja, veliko bliže je siv križ pristajalnih stez označeval letališče, tik pod mano je v večerni spokojnosti otoško ladjevje pričakovalo plovbe naslednjega dne.