Njeno vztrajnost sem ji lahko oprostila šele po devetih urah vožnje z avtobusom brez klime in obveznimi ščurki. Po urah gledanja v peščeno pokrajino se je odprl pogled na enega zagotovo najbolj slikovitih in idiličnih krajev v Egiptu. V morju peščenih sipin se oaza prikaže kot preroški čudež - bogastvo zelenih palm, ki dajejo senco vasem iz blata, povezanimi s potočki in namakalnimi sistemi. Siwa leži v depresiji 12 metrov pod morsko gladino in je daleč naokoli znana po svojih dateljnih in olivah. V njej prebiva 15.000 ljudi in le 1000 od tega je Egipčanov. Zaradi izoliranosti sta se v Siwi ohranila berberski jezik in kultura, ki je še strožja od islamske. Ženske so od glave do peta ovite v črn ali temnomoder tarfodit, ki pokriva tudi oči. S prijateljico sva se že kar nekaj časa sprehajali po oazi, ko mi je prišlo na misel, da je nekaj narobe. Zares: nikjer nisva srečali nobene ženske! Tem namreč ni dovoljeno hoditi po ulici; če je treba, jih prepeljejo z oslovsko vprego, in v dnevih, ki sva jih preživeli v Siwi, sem od daleč videla le eno.