Pod zelenimi palmami. Bilo je že blizu polnoči, ko smo prišli v Akabo, na zadnjo postajo našega potovanja. Akaba je jordanski Koper, edino pristanišče te mlade države, v kateri je večina prebivalstva mlajša kot petnajst let in kjer se, kot nas je večkrat spomnil naš nepozabni gospod Gas, ženskam godi kot nikjer na svetu (kajti samo v arabskih državah, je poudarjal naš prijazni vodnik, srečne ladies ščitijo tradicija, zakon in vera; morda celo preveč, je trpko dodal, ko se je spomnil svoje lastne lady, že druge po vrsti, osebe, ki pri Gasovih ne le metaforično nosi hlače), pa tudi jordanski Portorož. V petek in soboto, med arabskim vikendom, ko je drugod zaprta večina trgovin in vsi uradi, se na mivkastih plažah akabske riviere, pod palmami in pisanimi sončniki, gnetejo tuji turisti in domači izletniki. Vse mize v hlajenih restavracijah in na razgretih pločnikih ob glavnih ulicah so zasedene, v toplem Rdečem morju pa se namakajo razgreti kopalci, med njimi tudi nekaj najsrečnejših žensk na svetu v svojih črnih, do pet segajočih zarih in z rutami na glavah; mokre halje se, ko njihove lastnice prilezejo iz vode, čudovito oprijemajo bujnih teles, vsaj dvakrat zapeljivejših od opečenih dekoltejev, kipečih trebuhov in nog bledoličnih Zahodnjakinj.