V naslednjih dneh smo doživeli še veliko pustolovščin. V Tinerhirju navdušeni nad mestnim utripom smo naše bivanje tam podaljšali. Na poti v sotesko Todra smo opazovali čudovite palmire, doline med kamnitimi atlaškimi gorami, na gosto poraščene z zelenimi palmami, iz katerih se dvigajo peščeni kasbahi. Ti so pred več kot sto leti bogatim arabskim družinam služili kot utrdbe proti obleganju. Sprehod po vročem Atlaškem gorovju se je zaradi površnega opisa v turističnem vodniku sprevrgel v večuren naporen pohod – v opankah in brez hrane. V turističnem Marakešu smo preizkušali naše živce v nenehnem spopadanju s prodajalci nepotrebne robe. Izgubili smo se v marakeškem souku, pa nato našli pot skozi tisočero ozkih zatohlih ulic na plan, na trg El Djemaa el-Fna, na enega od epicentrov starega sveta, kjer trgujejo, kuhajo, pijejo, jedo, igrajo, nastopajo, kričijo, pojejo … Na enem mestu se srečajo ljudje vsega sveta in delajo vse tisto, kar so delali včasih in bodo delali še v prihodnje.