»Potem vam je vse jasno,« je menil gospod Majavšek. »Kako obupna dežela je to! Nič drugega kot prostrane džungle, poseljene z najnevarnejšimi zverinami na svetu z zamorogi in kihobistreži in strahovito zlobnimi čačkopirji. Čačkopir lahko požre deset Jodlarjev za zajtrk in prigalopira nazaj po repete. Ko sem bil tam, sem videl, da Jodlarji živijo v hišah na drevesih. Morali so živeti v hišah na drevesih, da so bili varni pred čačkopirji in kihobistreži. Hranili so se z zelenimi gosenicami in gosenice so imele ogaben okus, zato so Jodlarji od jutra do noči plezali po vrhovih dreves, da bi našli kakšno stvar, ki bi jo zmečkali skupaj z gosenicami, in bi bila hrana okusnejša na primer rdeče hrošče, evkaliptovo listje in lubje drevesa bong-bong, precej gnusne zadeve, a ne tako gnusne, kot so bile gosenice. Ubogi mali Jodlarji! Najbolj od vsega so si želeli okusiti kakavovo seme, a ga niso mogli dobiti. Jodlar je bil srečen, če je našel tri ali štiri kakavova semena na leto. Joj, kako so hlepeli po njih. Cele noči so sanjali o kakavovih semenih in potem cele dneve govorili o njih. Če si Jodlarju omenil besedo 'kakav', se je začel takoj sliniti. Kakavovo seme,« je razlagal gospod Majavšek, »ki rase na kakavovcu, je osnovna sestavina čokolade. Ne moreš narediti čokolade, če nimaš kakavovih semen. Kakavovo seme je čokolada. V moji tovarni vsak teden porabimo na milijarde kakavovih semen. Ko sem ugotovil, dragi otroci, da so Jodlarji nori na kakavovo seme, sem splezal med njihove drevesne hiše in pomolil glavo skozi vrata poglavarjeve koče. 'Veste,' sem rekel (govoril nisem slovensko, se razume, ampak jodlarsko), 'veste, če bi vi in vaše ljudstvo prišli v mojo domovino in živeli v moji tovarni, bi imeli kakavovih semen, kolikor bi si jih želeli! Cele gore jih imam v skladiščih! Lahko bi jih jedli kar naprej! Lahko bi se jih preobjedli, do onemoglosti! Lahko vam plačujem s kakovovimi semeni, če želite!'