Ampak bila je lepa in topla, tako zelo lepa in topla, da bi jo zajček najraje nesel v svoj brlog. In imenovala se je sonce. Zajček je pogledal naokoli. Kaj pa je novega v gozdu, na travnikih in na skritih livadah? Bela barva ni bila več prevladujoča barva. Skrila se je za grmi in rasla na nežnih zelenih pecljih. Zelenih? Da, zelenih, kajti vse naokoli je bilo zdaj sveže in zeleno in zajček, ki je bil rojen pozimi, je končno razumel, kakšna je zelena barva. Zdaj, ko se je marec bližal koncu in se je april že nasmihal vsem prebivalcem sveta, so bili zeleni travniki in gozdovi, zelenele so livade in skrite jase, zeleni so bili vrtovi, gore in planine. Pa ne samo zeleni. Med zelenjem se je skrivalo nešteto novih in lepih barv, od rumene, rdeče do modre in vijoličaste, zibale so se in dišale v vetru in sivi zajček ni vedel, da je to prvo spomladansko cvetje. Ko je mali radovednež vse to videl in zavohal, si ni mogel kaj, da bi ne zapustil mrzlega brloga. Stekel je na plano, spoznal, kako okusna je sveža zelena barva, se veselil trave, sočne detelje in dehtečih cvetic. In spoznal je tudi, da je sonce toplo in nežno, da so travniki mehki, da je veter spomladi topel in prijeten, da je gozd poln na pol zaspanih prebivalcev in…… da se vsi zajčki in vsi otroci tega sveta spomladi lovijo in podijo po travnikih. V daljavi so zapeli zvonovi, ljudje so hiteli k velikonočni maši, zajčki pa so veselo vabili dolgouhega novinca k igri. Še nekoliko začuden jih je vprašal, zakaj so travniki pozeleneli, zakaj je tako prijetno toplo in zakaj rožice tako zelo lepo dišijo. Pa so se zajčki veselo zasmejali in v zboru vprašali: “Ali res še nisi videl pomladi? Ali res ne veš, kako je lepa? Ali ti ni še nihče povedal, da jo ljudje in živali tako nestrpno pričakujejo, ker je to čas rojstva in življenja in ker je to čas pravega veselja?” Zajček, ki je bil rojen pozimi, vsega tega res še ni vedel, priznati pa je moral, da je deklica, ki jo imenujejo pomlad, prvič prinesla nasmeh na njegov mali, zvedavi gobček. Suzi Pertot