razloge, da zavrača določene oblike medicinskega zdravljenja (ljudje v centralnoafriških plemenih pogosto zavračajo rentgenološko preiskavo, ker imajo stanje svojih notranjih organov za zasebno zadevo), potem jih nobena institucija ne sme siliti k tovrstnim oblikam zdravljenja. Če obratno neka tradicija uporablja načine zdravljenja, ki nasprotujejo zahodni medicini, potem je nobena institucija ne sme ovirati pri opravljanju tega načina zdravljenja ali ji povzročati težav (nikakršnega zdravstvenega zavarovanja, nobene plačane bolniške itn.). Znanosti so po tem gledanju produkti, ki jih znanstvenik ponuja naprodaj, in državljani odločajo, skladno s svojimi tradicijami, kaj bodo kupili in kaj bodo pustili. Znanosti niso pogoji racionalnosti, svobode, niso predpostavke vzgoje; so blaga. Znanstveniki sami pa so prodajalci teh blag, niso sodniki o resničnem ali napačnem. So kvečjemu plačani služabniki družbe; nastavili so jih, da bi rešili določene omejene naloge, in sicer pod nadzorstvom državljanov, ki edini odločajo o naravi nalog in načinu njihovega izvajanja. Če se neka skupina iz religioznih razlogov ali zaradi sramu upira, da bi zdravniku dovolila ogledovanje njihove notranjosti, potem medicina ne sme več vztrajati pri rentgenskih posnetkih in kirurškem odvzemu vzorcev, temveč mora iznajti nove diagnostične metode.5 Seveda ima pravilo izjeme (na primer širjenje nalezljivih bolezni ali zdravljenje otrok) – kajti vsako pravilo ima izjeme. Pomembno je, kdo odloča o izjemah in katera temeljna pravila izberemo za izhodišče razprave. V svobodni družbi odločajo o izjemah posebni odbori prizadetih državljanov, izhodišče pa ni »resnica« ali »najnovejše stanje znanosti« ali neka druga prazna splošnost; izhodišče je enakopravnost vseh tradicij. Domneva, da morajo institucije svobodne družbe ščititi posameznika, ne pa tradicij, je tesno povezana s starim liberalnim verovanjem, da individui obstajajo in imajo lastnosti, ki so vredne zaščite,