Družba je upravičeno kritična do ljudi, ki ne dajo nič od sebe. Humanisti so vendar plačani za svoje početje in širše udejstvovanje je njihova družbena odgovornost! Dolžni so sami povedati, kaj si mislijo o splošnem družbenem stanju, ne pa čakati, da jih kdo o tem šele povpraša. A družba naj po drugi strani tudi razume, da mora humanistika dobiti nazaj del tistega prostora, ki ji tradicionalno pripada: prav je, da njeno mesto v primerjavi z matematiko, fiziko, ekonomijo in medicino ni privilegirano, prav pa je tudi, da ni potlačena in izrinjena. Če želimo zgraditi most, bomo za nasvet vprašali fizika ali inženirja, če nas muči slaba gospodarska rast, se bomo pozanimali pri ekonomistu, težave z jetri bomo reševali pri zdravniku. Humanist nam pri teh problemih ne bo prišel posebej prav. Toda enako malo nam bo pri vprašanju pravičnosti, problemu vrednot ali iskanju pomenskih soodvisnosti prišel prav inženir, ekonomist ali zdravnik, ki je zaradi svojega zahtevnega in specializiranega področja nujno moral okrniti čas, namenjen študiju teh področij. Tu so humanisti znova v prednosti: sami se ne bodo vtikali v gradnjo mostu, zviševanje gospodarske rasti in zdravljenje jeter, medtem ko morajo naravoslovci šele dojeti, da sami niso sposobni reševati tistih perečih vprašanj, za katere so usposobljeni humanisti. Ne bi bilo prav, recimo, če bi šolski predmet Etika in družba učili biologi, geografi in še kdo – kako pa bi bilo, če bi biologijo in geografijo učili filozofi (?!) – pa čeprav bi imeli veliko za povedati o socialnem darvinizmu ali o kozmoloških naukih, veliko več kot biologi in geografi. Tudi ne bi bilo prav, če bi se o medicinski etiki spraševali samo zdravniki, o poslovni pa samo ekonomisti. Tukaj bi morali z vso strokovnostjo in odgovornostjo znova stopiti v igro humanisti; rdeči karton moramo preklicati. Vsakomur svoje! To je danes zahteva humanistike.