Žal so časi velike slave in spoštovanja čebel v Sloveniji mimo. Pa ne samo to. Trenutno je pri nas tako, da imajo golfska igrišča, na katerih domači in tuji bogataši sproščajo svojo dušo in telo ter mimogrede sklenejo še kakšen velik posel, prednost pred zdravjem čebel in njihovih družin. Če bi bilo drugače, do nedavne katastrofe, v kateri so pomrle številne čebelje družine na območju Pesnice in Novega mesta, v okolici Domžal, na Viru, v Dobu, na Količevem, v Turnšah, v okolici Mengša, v Žičah, v Radomljah in v okolici Lukovice, ne bi prišlo. »Drugače« pomeni, da večina poslancev državnega zbora pred dobrim letom ne bi bila sprejela novele zakona o fitofarmacevtskih sredstvih in pesticidih, s katero je postala uporaba kemijskih strupov dostopnejša vrtičkarjem, manjšim kmetom, vrtnarjem, urejevalcem parkov, grobov in golfskih igrišč. Se pravi, namesto da bi zakonska novela omejila dostop do strupenih snovi, ki še zdaleč ne vplivajo le na zdravje oziroma življenje čebel, pač pa tudi drugih živih bitij, vključno s človekovo vrsto, ga je razširila. Opozarjanje Čebelarske zveze Slovenije na nevarnost strupenih fitofarmacevtskih sredstev oziroma talnega insekticida je bob ob steno. Primer zamegljevanja resnice, ki utegne čebele in njihove družine povsem ugonobiti, so pozivi odgovornih na kmetijskem ministrstvu, naj uporabniki pesticidov uporabljajo le strupe, registrirane v Sloveniji. Kar je približno tako, kot če bi samomorilcu, ki se poskuša obesiti, svetoval, naj se raje ustreli v glavo, namesto da bi ga poskušal od dejanja odvrniti.