tor Nacionalnega inštituta za srce, pljuča in kri je nedvoumno sklenil: »Raziskava ALLHAT kaže, da so diuretiki najboljša možnost za zdravljenje hipertenzije, tako zdravstveno kot tudi ekonomsko.«3 Toda z leti so novejša zdravila za zdravljenje visokega krvnega pritiska diuretike v glavnem izpodrinila. Diuretikov niso promovirali, ker generični proizvajalci navadno ne trošijo denarja za trženje. Nasprotno pa so nova zdravila ob prihodu na trg vztrajno promovirali. Leta 1996, na primer, je bilo zdravilo Norvasc zdaleč najbolj oglaševano zdravilo v reviji The New England Journal of Medicine, v njej pa ni bilo enega samega oglasa za diuretike.4 Lahko bi uganili, da je uporaba diuretikov pojenjala. Če so jih leta 1982 predpisali na 56 odstotkih receptov za visok krvni pritisk, so jih deset let pozneje, po vstopu zaviralcev ACE in zaviralcev kalcijevih kanalov na trg, predpisali le še na 27 odstotkih receptov. Na splošno velja: novejše je zdravilo, bolje se prodaja. Če si ogledate petdeset najbolje prodajanih zdravil, ki so jih leta 2001 uporabljali starejši občani, je bil Norvasc na drugem mestu. Med prvimi petdesetimi so bili tudi trije zaviralci ACE z blagovnimi znamkami. Toda diuretikov, kakršen je bil tisti, ki se je v raziskavi ALLHAT izkazal za najboljšega, ni bilo nikjer na seznamu.5 In oglejte si cene. Leta 2002 so diuretiki stali okrog 37 dolarjev letno (bili so med najcenejšimi zdravili na trgu) v primerjavi s 715 dolarjev za Norvasc in 230 dolarjev za generični zaviralec ACE.6 Tako ljudje z visokim krvnim pritiskom, ki uporabljajo Norvasc, plačajo devetnajstkrat več za privilegij, da jemljejo zdravilo, ki ni nič boljše – verjetno pa je slabše – kot diuretik. Še hujši pa je lahko strošek v zdravju. Visok krvni pritisk je zelo običajen – zaradi tega se zdaj zdravi okrog 24 milijonov Američanov. Če so izsledki raziskave ALLHAT pravilni, bo veliko ljudi morda utrpelo resne komplikacije, ki bi se jim lahko izognili, če bi se zdravili z diuretiki. Kot pravi dr. Curt Furberg, glavni avtor raziskave ALLHAT: »Zdaj smo ugotovili, da smo potratili ogromno denarja. Poleg tega je [sedanja praksa] bolnikom verjetno škodila.«7