»Pri nas smo zmeraj držali besedo, to nas je naučil oče, zato se mi je zdelo nenavadno, da Kristijana naslednji dan ni bilo na zmenek, kot je obljubil. Ker pa nisem vedela, kaj je, sem se začela tolažiti, da me je pač pozabil, ali pa da so se ga fantje preveč napili in je doma zdravil mačka. Čez nekaj dni pa sem doživela šok, ko me po telefonu pokliče njegova mama in mi jih napove in to na zelo neprimeren način, naj njenega sina pustim pri miru, da bo on študiral in da mu doma že ne bodo pustili, da se bo sredi študija zapletal s kakšno lajdro. Ja, prav to besedo je uporabila, nikoli je ne bom pozabila, čeprav sem jo potem slišala še tisočkrat ob različnih priložnostih. Zaradi njenega napada sem bila povsem iz sebe, na tak način še nikoli ni nihče govoril z menoj. Na žalost smo bili pri naši hiši preveč … kako naj rečem … staromodni, da bi se otroci lahko sploh kdaj učili na takih »polenih«. Cela sem se tresla, ko sem odložila slušalko in edina stvar, ki se mi je tedaj motala po glavi, je bila, da sem imela blazno srečo, da je bil oče nekje zunaj, kajti običajno je bil on tisti, ki je odgovarjal na telefonske klice. Kristijana sem poskušala pozabiti, zdelo se mi je edino prav, toda kaj, ko je srce govorilo drugače. Iz najinih plesov sem naredila mit, kamor sem se zatekala v svojem sanjarjenju in osamljenosti. Vrstnice so se namreč gulile za maturo, meni se ni bilo treba, ker sem bila odlična učenka, pa še učenje mi nikoli ni delalo težav. Bila sem zelo načitana, oče nas je naučil komunikacije, tako mene kot brate je spodbujal k nabiranju znanja, zato se mi ni niti sanjalo, kaj pomeni kampanjsko učenje. Skratka, če povzamem: živela sem res v drugačni družini in to, da mi je bilo z marsičim prizaneseno, je bilo strašno narobe. Na nobene strese nisem bila navajena, doma sploh nismo imeli večjih problemov, in čeprav se to sliši neverjetno, je tako tudi bilo. Starejši brat na primer, je sicer že imel dekle, vendar je ona ob vsakem obisku spala v dnevni sobi, nikoli se ne spomnim, da bi ju videla iti skupaj za kakšna zaprta vrata. Taki smo bili …«