Ja, to je bil konec, luči so ugasnile in množica povabljencev se je prelila na Gospodarsko razstavišče, v dovolj veliko dvorano, da si niti zadnji povabljenci niso hodili po prstih, z dovolj hrane, ki je ni in ni zmanjkalo (pijače prav tako!) in dovolj velikim koktajlskim barom, da si je marsikdo naslednji dan zdravil mačka. Prvi plesalci so ob odlični glasbi Soulfingers (večina je na prireditvi pogrešala več glasbenih točk, toda tiste slišane so bile za spremembo zelo dobre!) zaplesali že pred drugo uro zjutraj, ko so se jeziki razvezali do konca, ko se je videlo, kdo je s kom več kot minuto in zakaj, ko so skrite ljubezni zaradi premočnih luči še vedno bile takšne in ko so popustile zavore imidža hkrati s trajnostjo ličil. Žur pač. Toda viktorji so več kot žur in bi morali biti v resnici namenjeni predvsem nagrajevanju ustvarjalcev: nagrajenci bi morali biti absolutne zvezde večera – zvezde, ki jih ne bi smeli zasenčiti trači, obleke, dekolteji in plastične operacije. Toda za blišč in bedo, za tekmovanje in priznavanje vrednot, za pravi prestiž, ki ostane, ker si to zasluži, smo odgovorni vsi. Tudi in predvsem novinarji. Šele takrat, ko bodo zlati kipci vredni več kot »biti viden«, ko bodo počaščeni nagrajenci prišli po nagrade osebno in jih proslavili s svojo navzočnostjo na zabavi potem, šele takrat, ko jim bomo iskreno in navdušeno zaploskali prav vsi, brez opravljanja in zahrbtnosti, se prestiž ne bo prodajal za drobiž! Dotlej pa jemljimo vse z zrncem soli, zabavajmo se in se tolažimo s tem, da (žal) še nismo prerasli želje po kruhu in igrah! Z Jurijem Zrncem je to vsaj noro zabavno!