Drži, vendar se tudi ta trend malo umirja. Britanci so na primer v sedemdesetih letih sprejeli zakon, da se lahko odpirajo samo majhni psihiatrični oddelki v splošnih bolnišnicah, ne pa velike psihiatrične bolnišnice. Na Nizozemskem imajo mrežo urejeno tako, da je v vsaki bolnišnici tudi 24 postelj za vso psihiatrijo, v večjih mestih pa imajo ambulantne hiše, kjer je dežurna služba 24 ur na dan in po potrebi obiščejo bolnike tudi na domu. Nizozemci se niso odpovedali bolnišnicam, tako kot na primer v Italiji, ampak so jih dekoncentrirali. To pomeni, da so bistveno zmanjšali število postelj v eni sobi, na največ tri. Velikih psihiatričnih kolosov pa pri nas sploh nimamo. Do leta 2004 smo imeli še sobe z 20 posteljami, zdaj pa si upam reči, da imamo eno najsodobnejših bolnišnic za starostnike v Evropi, saj imamo večinoma enoposteljne in dvoposteljne sobe, kar je človeku prijazno okolje. Bolnišnica ima prostora za 90 bolnikov, a se glede na staranje prebivalstva že kaže, da je premajhna. Že nekaj let prej pa smo zgradili najsodobnejšo bolnišnico za intenzivno zdravljenje pacientov s hudimi duševnimi motnjami, kakršna je na primer shizofrenija. Pred desetimi leti ste odcepili Psihatrično kliniko od UKC Ljubljana. Kako vi gledate na težnjo revmatologov po odcepitvi?To sicer ni povsem primerljivo, saj smo mi ostali javni zavod, revmatologi pa se hočejo privatizirati. Po logiki svobodomiselne zdravstvene politike se mi zdi, da so takšne pobude dobrodošle. Seveda mora o tem odločati UKC Ljubljana, ker bodo imeli zato določen izpad programa, torej denarja. Po drugi strani pa, če so mirno dovolili torakalnemu kirurgu Marku Bitencu, da »odnese« s seboj 150 milijonov evrov vreden program, ne vem, zakaj ne bi tega dovolili tudi revmatologom. Zdi se mi obetaven projekt. V času, kar ste strokovni direktor, ste šestim kolegom dali soglasje za koncesije. Odšlo je 10 odstotkov pri vas zaposlenih psihiatrov. Ste zapolnili vrzel? Koliko jih še čaka na odobritev koncesije na ministrstvu za zdravje? V novem paketu sta menda dva kolega. Minister Bručan je zelo pritiskal na nas, da smo ravno tem šestim dali dovoljenje za odhod. Pristali so, da noben ne pobere vsega ambulantnega programa. Tako so štirje ostali pri nas z 20 odstotki programa, ena kolegica pa je bila tako ali tako pri nas zaposlena le 80-odstotno. S prerazporeditvijo ljudi smo dosegli, da Center za izvenbolnišnično psihiatrijo na Polikliniki dela enako učinkovito in kakovostno kot prej.Včeraj (pogovarjali smo se v torek, op.p.) je bil objavljen razpis za direktorja in strokovnega direktorja vaše klinike. Boste ponovno kandidirali za mesto strokovnega direktorja? Prijavim se lahko do 20. maja. Na razpise sem se do zdaj vedno prijavil zadnji dan, tudi zato, ker do zadnjega pripravljam program. Letos bom star 63 let in pri vseh teh funkcijah in obveznostih, ki jih imam, ni potrebe, da bi ponovno kandidiral. Bom pa najbrž kljub temu, saj me mikajo moji nedokončani projekti v kliniki. S Poljanskega nasipa moramo preseliti oddelek za zdravljenje odvisnikov od alkohola in Center za izvenbolnišnično psihiatrijo s Poliklinike, ker UKC Ljubljana potrebuje prostore za svoje dejavnosti. Ta projekt se je začel, obe enoti bomo preselili v novozgrajeno stavbo na Studenec. Tako kot zakon o duševnem zdravju mi na glavi visi še forenzična psihiatrija. Tudi o tem sva se s prof. Lokarjem začela pogovarjati že pred 15 leti z idejo, da bi bila pri nas v Polju. V svetu obstajata dva koncepta, lahko je v sklopu psihiatrije ali pa v sklopu zaporov. Mi zagovarjamo načelo, da je forenzična psihiatrija del psihiatrije, torej mora biti pripojena psihiatrični bolnišnici in ne zaporu. Zdaj slišim – čakam pa še na uradni odgovor ministrstva za zdravje in ministrstva za pravosodje –, da naj bi bila forenzična psihiatrija v sklopu novega zapora, ki ga bodo gradili na Litijski cesti. S tem konceptom se ne strinjam in pri tem ne bom sodeloval.Torej bomo morali tudi tokrat počakati do zadnjega dne razpisa, da bomo izvedeli vašo odločitev?(smeh)eta 1994, ko se je prof. dr. Slavko Ziherl vrnil s specializacije na Nizozemskem, je tedanjemu predsedniku zdravstvenega sveta prof. dr. Jožetu Lokarju predlagal, da bi po priporočilih evropskega sveta spisali in sprejeli zakon o duševnem zdravju. V teh 14 letih, ko se o zakonu še vedno samo govori, saj je šele v prvem branju parlamentarne obravnave, je Slavko Ziherl zdravil bolnike, vodil različne oddelke na Psihiatrični kliniki, jo 1998 osamosvojil od UKC Ljubljana in bil dve leti njen direktor, od leta 2004 pa je strokovni direktor klinike. Poleg tega je visokošolski učitelj psihiatrije na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Zanima ga forenzična (sodna) psihiatrija, kjer ni samo sodni izvedenec, pač pa tudi predavatelj na Pravni fakulteti. Sodeluje v številnih domačih in mednarodnih strokovnih združenjih za psihiatrijo. Od leta 2006 je mestni svetnik v Ljubljani, leto kasneje pa je postal podpredsednik Liberalne demokracije Slovenije.