Dr. Nayna Patel, sedeminštiridesetletna direktorica klinike, karizmatična črnolaska z bujno pričesko in bleščeče belim nasmehom, pionirka in gonilna sila razvoja na kliniki, se s takšnimi kritikami nikakor ne strinja. Patelova je Anand postavila na zemljevid sveta leta 2003, ko je prvič organizirala in izpeljala 'najem' maternice, in to pri Indijki, ki je želela svoje telo za devet mesecev 'posoditi' svoji hčerki. Ženska je rodila zdrava dvojčka, svoja lastna genetska vnuka, in zgodba je hitro prišla na naslovnice časopisov po vsem svetu. Kmalu za tem so Patelovo dobesedno preplavile prošnje za nadomestno materinstvo. Patelova ni odlašala, odzvala se je pozitivno in od takrat naprej ji dela ne manjka. Danes ima na svojem seznamu že več kot petdeset potencialnih 'delavk', večinoma revnih deklet in žensk iz mesta in okoliških vasi. Vse očitke o nemoralnosti svojega početja odločno zavrača. »Na eni strani imamo žensko, ki hrepeni po lastnem otroku, a ga ne more imeti brez nadomestne matere, na drugi strani pa imamo dekle, ki si strašno želi preživeti ali pomagati lastni družini,« pravi. »Če ženski želita pomagati druga drugi, zakaj jima tega ne bi omogočili? Konec koncev gre za plemenit cilj.« Brez dvoma je res, da so ženske za svoje devetmesečne 'storitve' na kliniki Akanakša plačane razmeroma dobro. Tri do šest tisoč evrov (odvisno predvsem od morebitnih zapletov pri oploditvi) je za indijske razmere, kjer letni dohodki prebivalcev redko presežejo petsto evrov, pravo bogastvo. Klinika dr. Patelove je poleg tega ena redkih v Indiji, ki ponuja celostno storitev na enem kraju. Druge klinike zahtevajo, da si prihodnji starši sami priskrbijo nadomestno mater za svojega otroka. Po navadi pripeljejo s sabo sorodnico ali prijateljico, številni pa se morajo zateči kar k neznanim ponudnicam, ki jih najdejo med zaupnimi oglasi. Potem morajo poskrbeti za vzajemno zaupanje in se sami dogovoriti za pogoje in ceno 'najema', pred oploditvijo pa morajo še počakati in upati, da bodo rezultati zdravstvenih testov nadomestne matere pozitivni. V Anandu je vse skupaj že pripravljeno – par obišče kliniko, pri njih pusti 'sestavine', klinika pa opravi vse drugo, tudi izbiro že pregledane in pripravljene nadomestne matere s čakalne liste. Prihodnja starša in nadomestna mati pred začetkom postopka sklenejo še pogodbo, po kateri se prva zavežeta, da bosta poleg plačila dekletu pokrila tudi vse medicinske stroške, nadomestna mati pa zagotovi, da bo otroka takoj po porodu oddala pravim staršem. »Skrbno odbiramo tako med pari, ki potrebujejo pomoč, kot med prihodnjimi nadomestnimi materami,« pravi Patelova. Te morajo za sodelovanje s kliniko izpolnjevati kar nekaj zahtev – stare morajo biti manj kot petinštirideset let, imeti morajo najmanj enega svojega otroka, predvsem pa morajo biti brezhibnega zdravja. Kar se tiče parov, pa so na prednostni listi tisti z neodpravljivimi težavami glede plodnosti. »Sprejemamo samo tiste, ki drugače ne morejo dobiti otroka.« Poleg skrbi za telesno zdravje deklet – kot pravi Pavelova, vse preglede raje opravijo trikrat kot nikoli in ničesar ne prepuščajo naključju – veliko pozornosti namenjajo tudi svetovanju in psihološki opori nadomestnim materam, tako med nosečnostjo kot tudi po porodu. Dekletom svetujejo, naj na nosečnost gledajo kot na skrb in odgovornost za dojenčka, ki so ga za devet mesecev predali njim v varstvo. A po dozdajšnjih izkušnjah dekleta ne doživljajo kakšnih posebnih čustvenih pretresov. »Zarodek je njihov, torej je normalno, da ga dobijo nazaj,« pojasni ena izmed deklet. »Glede tega nikoli nisem imela pomislekov.« K temu gotovo pripomore tudi skupno življenje deklet v času nosečnosti.