Posledice tega so danes lepo vidne: ko na Afganistan vsakodnevno padajo bombe in skoraj hkrati z njimi humanitarna pomoč in se zaradi bojazni pred antraksom in ostalim "terorističnim" zlom tresejo še v najzakotnejši podalpski vasici, skorajda nihče več ne govori o miru. Nasprotno - brezmejno se pleteniči le še o vojni, kot da ne bi bila zmeraj neumna in vedno le prinašalka novih krivic, kot da bi bila sploh edina možna opcija brez alternative. Kakorkoli že: ob medijski prenasičenosti z njo je zdrave distance do nje, potrebne, da bi se ločilo zrnje od plev ter ohranilo trezno glavo, tačas verjetno zmožna le peščica. Ko denimo George W. Bush skoraj že dnevno pridiga o pravičnosti in poštenosti cilja, zmagi nad terorizmom in kaznovanju krivcev, bombe zadevajo afganistanska stanovanjska naselja in domove za ostarele, dobršen del prebivalstva ZDA in Evrope pa trepeta pred možnimi udari teroristov, se vsa nastala situacija utegne kazati, če ne drugega, predvsem kot neskončno žalostna.