Evo, tole sem prebrala pri sedemnajstih in se čudila, kdo se upa takole naravnost pogovarjati z Bogom. In v pesmih tako strastno, brez ovinkov, opisovati svoje radosti in ljubezni, mizerije in sovraštva. Še zdaj mi pozvanja v ušesih vzdih iz iste zbirke Ciganske poezije: E, Bog je zatisnil ušesa!Drugo lekcijo mi je dal ta navdihujoči narod v študentskih letih v Dubrovniku. Od očeta sem podedovala okus za cigansko muziko in glej, v neki podzemni kavarni pri vratih mestnega obzidja je vsak večer igral orkester. Tam smo se torej veselili, popivali, kadili in do jutra na novo sestavljali svet. Vse do tistega večera, ko smo prišli, muzikantov pa nikjer… Kaj hočemo, je odvrnil lastnik resignirano, odšli so nazaj v Skopje, menda je zbolela violinistova nečakinja. Kako, jih ne bo več nazaj? Ne, letos ne. Ampak, a niste imeli pogodbe? Bah, pa kaj potem, saj poznate te ljudi…Ne, teh ljudi nisem poznala, ampak tole mi je dalo misliti. Moji slovensko formatirani glavi nikakor ni šlo v račun, da lahko nekdo, ki ima delovno pogodbo do konca avgusta, kar takole dvigne sidro sredi junija, in to zaradi nekakšne nečakinje. Kakšna globoka navezanost na družino!? Če že, bi lahko odšel samo stric, drugi bi nas pa naprej zabavali, saj jih je bilo vsaj dvanajst. Jezila sem se zaradi njihove neodgovornosti, obenem pa občudovala svobodo geste. Ah, če bi si jaz vedno upala ravnati, kot mi veli srce! Res trd oreh. Dokler se nisem postavila v zorni kot operirane punčke, ki jo v bolnišnico pride obiskat cel orkester, se postavi okoli postelje in ji zaigra… Od veselja se hitreje ozdravi, mar ne? Dogodek mi je vzbudil radovednost in obljubila sem si, da bo prišel čas, ko bom ta narod bolje spoznala… Ob besedi Cigan takoj pomislimo na violine, cirkus in konje, beseda Rom povleče za sabo bolj časnikarske asociacije – revščina, delinkvenca, rasizem, diskriminacija… Vsi mislimo, da jih poznamo, v bistvu pa pojma nimamo, kako v resnici živijo in katerih pravil se držijo. Kajti kljub navidezni neugnanosti upoštevajo večino naših pravil, pa še kar nekaj svojih imajo. Konceptualno nevidna manjšinaMed nami živi manjšina, ki je »konceptualno nevidna«, kot pravi Marcel Courthiade, profesor romskega jezika in civilizacije na pariški univerzi. V Evropski uniji jih je 10 do 12 milijonov, od tega jih okoli 8 milijonov še vedno kot materni jezik govori romščino. Kar je čisti čudež, če pomislimo, kako hude preizkušnje je to ljudstvo preživelo v preteklih stoletjih. Ta »čudež« ima sicer svoje sociološke vzroke: lingvistične raziskave kažejo, da romščina kot indoevropski jezik izvira iz severne Indije, kamor segajo njihove korenine. Nedavno se je našel arabski rokopis, Kitab Al Jamina, ki izvor prednikov današnjih Romov postavlja v Kanaudž v dolini Gangesa. Mesto Kanaudž je bilo v prvem tisočletju našega štetja bleščeče duhovno, kulturno in umetniško središče cesarstva, ki je obsegalo celotno severno Indijo. Prebivalci so se ukvarjali z arhitekturo, obrtjo ali umetnostjo, proizvajali so dišave, zemlje pa niso obdelovali, kar zelo čudi nekega kitajskega potopisca, ki opisuje to veličastno prestolnico. Cesar Harša (7. st.n.št.) se je po neki bitki ob pogledu na bojno polje, pokrito z mrtvimi vojaki, spreobrnil v budizem in se zaobljubil nenasilju. Dvajsetega decembra 1018, pred dobrimi 990 leti, je mesto napadel strašni sultan Mahmud iz Gaznija iz sosednjega Afganistana in ker se prebivalci niso branili, jih je 53.000 odvlekel v sužnost. Prodal jih je na trgu v Kabulu, odkupili so jih predvsem trgovci iz Korasana. Tako so se raztepli preko Perzije v Malo Azijo. Sreča v nesreči je, da je Mahmud zajel vse meščane, starce in otroke, moške in ženske, revne in bogate. Le v primeru selitve celotne populacije, vseh starosti in socialnih plasti, se namreč ohrani družbena struktura. To je razlog, da Romi po tisočletnem romanju še vedno govorijo svoj jezik in spoštujejo svoje običaje, ohraniti pa jim je uspelo tudi precejšen del izvirne kulturne dediščine. V Evropo so prišli v srednjem vekuNajprej so se naselili na osi Balkan-Baltik, nato pa se razselili se na zahod in v Rusijo. Ampak vremena se jim niso zjasnila: v Romuniji so jih privezali na zemljo in jih štiri stoletja držali v verigah: suženjstvo so odpravili šele leta 1856! V Španiji pa so gitanos s puljenjem jezikov prisilili, da pozabijo materinščino… (Maščevali so se s flamenkom!) Višek so verjetno dosegli nacisti: kakor imajo Judje holokavst, se je Romom zgodil samudaripen – več kot pol milijona žrtev. Spomin na izginule brate in sestre ohranjajo pesmi in legende, javnih komemoracij te katastrofe pa skoraj ni… Mimogrede, odškodnine tudi ne. In kaj so nacisti tako zamerili ubogim Zigeuner, 0,5 odstotka takratne nemške populacije, večinoma poljskim delavcem? Gotovo so jih, urejene in polikane, nervirale določene romske lastnosti: navihanost, svoboda, nerazumevanje hierarhičnih odnosov in nasploh anarhičen odnos do oblasti. Šala z Miklošičem Zasluge za odkritje, da romščina izvira iz Indije, je imel v 19. stoletju naš jezikoslovec Fran Miklošič. Prvi filolog, ki se je resno in sistematično, danes bi rekli znanstveno, posvetil romščini, je zbiral stara besedila, objavil nekaj povesti in raziskoval etimologijo. Mnogo njegovih odkritij velja še danes in v Berlinu podeljujejo Miklošičevo nagrado za dosežke v romski lingvistiki. Romski besednjak v različnih geografskih variantah je pridobival preko mreže dopisnikov po Evropi in Rusiji. Tu se mu je pripetila anekdota: gubernatorju neke sibirske province je poslal 40 osnovnih besed, naj jih preveri in poizve za ustreznice pri tamkajšnjih Romih. Seznam se začne z besedami, kot so bog, hiša, drevo, nadaljuje z izrazi za družinske člane itn. Iz zapisa je razbrati, da je bila sogovornica starejša ženska. Najprej je resno odgovarjala, ko pa sta prišla do besede stric, je bila očitno že naveličana te igre, ali pa je bil gubernator postaven in ji je vzbudil drugačne asociacije, in besedo je prevedla z »velik k…«, za prevod naslednje besede pa je navedla že kar »poliži mi p…«. Gubernator je nič hudega sluteč vse vestno zapisal, Miklošič objavil, strokovnjaki na dunajski Kaiserische Akademie pa so se praskali po glavi, kakšno zvezo ima to s sanskrtom…Nomadi?Cigani – sinovi vetra. Ampak če jih vprašate, bodo samo 4 odstotki evropskih Romov izjavili, da je mobilnost del njihovega načina življenja. V preteklosti so se selili iz različnih razlogov, največ na begu pred preganjanjem. Kaj ne pravi pregovor: »Gadži (tj. Neromi) so si vzeli zemljo, Romom so pustili cesto.« Ali pa so zaradi sezonskih poklicev potovali od pomladi do jeseni. Sinovi obrtnikov so se odseljevali nekaj dlje, da ne bi hodili očetom v zelje. Zdaj, ko tradicionalni poklici nimajo več odjemalcev, ni več razloga za kroženje. Pri sodobnem razmahu turizma pa zlahka zatrdimo, da pripadniki večinske populacije potujejo več kot Romi – za ta namen imajo več denarja… V strpnejših okoljih so se že davno ustalili, na primer na Balkanu v četrtih, imenovanih »mahale«. Na Kosovu živijo Romi že od 13. stoletja, tam so se naselili še pred prihodom Turkov. Ti so jih poimenovali Arlije, kar pomeni Staroselci! No, ni gotovo, da so še tam, ker so bili po stoletjih mirnega sožitja med zadnjo vojno izgnani. Znašli so se med dvema ognjema, odšlo jih je okoli sto tisoč. Ampak na TV Dnevniku smo slišali samo za srbske in albanske izgube… Genialni harmonikar Jasko Ramić iz Vranja, ki je na moskovski Državni akademiji za glasbo doktoriral iz balkanske glasbene ornamentike, ve povedati, da je bil njegov praprapraded okoli leta 1850 starosta vranjske mahale. V primerjavi s tem vedenjem sama kot predstavnica ustaljenega naroda ne vem nič o svojih prednikih iz 19. stoletja… No, s tem v zvezi je treba omeniti oralno transmisijo, ki je del indijske tradicije. V Indiji so modreci pomnili, pisali so le tisti, ki tega niso zmogli. Zato Romi še danes ne pišejo veliko, pač pa si pripovedujejo. Iz anekdot nastajajo legende in se prenašajo iz roda v rod. Pisati in objavljati so začeli šele v 20. stoletju, da se prilagodijo okolju. Kaj nas lahko naučijo? Günter Grass pravi: Pustite Cigane, naj pridejo in ostanejo, če hočejo. Pogrešamo jih. Pomagajo nam tako, da zmotijo našo rutino. Ravno to, zmotijo lahko našo rutino, preden postanemo popolni (produktivni) avtomati… S svojo lahno prisotnostjo, prijaznostjo in očarljivostjo, s svojim smislom za barve, z lestvico vrednot, ki je rahlo zamaknjena od naše, nam lahko služijo za vzor. Za nas Slovence je znano, da med vrednotami na prvo mesto postavljamo delo. Zjutraj bomo šli disciplinirano v službo ne glede na to, da je zbolela nečakinja ali kdo nam še bližji. Izgubili smo to zdravo življenjsko intuicijo, da ima oboleli, ki je obkrožen z ljubeznijo svojih bližnjih, več motivacije, da ozdravi. Proces discipliniranja je bil dolgotrajen, večstoleten, ampak uspešno nam je vcepil take delovne navade, da so Francozi, ko so prišli z Renaultom v Novo mesto, nejeverno vzkliknili: »Pa saj tukaj imamo Japonce sredi Evrope!«Romi že po svojih azijskih tradicijah delo obravnavajo kot nujno zlo, pač sredstvo za preživetje, ne pa vir ponosa in osebnega uresničenja. Niti nima delo pri njih kazenskega značaja, ki mu ga daje Biblija, ko pravi »v potu svojega obraza«. Zaslužek je toliko bolj hvale vreden, kolikor bolj je sad iznajdljivosti in inventivnosti! Človek si kar oddahne v družbi ljudi, ki judovsko-krščanskih vrednot nimajo vpisanih že v celični spomin. Zdi se, da vse jemljejo bolj lahkotno, ali pa z nekakšnim fatalizmom, ki ve, da ima naš zaletavi voluntarizem svoje meje. Nikjer govora o večnem občutku krivde, ki kljuva nekje v ozadju zavesti vsakogar od nas gadžev. Produkcijska naravnanost in rentabilnost sta pojma, s katerima se ne ukvarjajo prav pretirano, še manj s kopičenjem bogastva. Pomislite, kakšen subverzivni potencial je v tem pristopu – ni čudno, da gredo na živce prav vsaki oblasti. Vse se bojijo, da jim bodo pokvarili množico vodljivih podanikov…Ko se jim zdi, da so dovolj zaslužili, gredo raje na žur. Pri Romih je žurka resna stvar. Na svatbah se ohranja socialna mreža, pripadnost skupnosti, občutek bratske povezanosti, tu se grejejo medčloveški odnosi in ohranjajo stari običaji. In nenazadnje, tu se izraža glasbena in plesna ustvarjalnost. Videti je treba, kako na veselicah dedki in babice sedé pri mizah navdušeno opogumljajo svoje vnuke, naj migajo, in kako jim ploskajo, kadar naredijo pravi gib. Natančno tako, kot slovenski starši ploskajo otroku, ki se je naučil poštevanko… Življenje je pač vprašanje prioritet, in ples je zanje nekaj, kar šteje! Disciplina, ki je Romi ne investirajo v delo, pa se izrazi na drugih področjih: še vedno večinoma brez ugovora ubogajo starejše. In na svatbah je precej natančno zakodirano, kdo kdaj pleše in kdo plača ter čigava snaha vodi kolo. Doživetje pa je res iz Tisoč in ene noči: mlade, že poročene Romke, t.i. bori – snahe, ki so ponos družin, po petkrat na noč zamenjajo garderobo, ki pokriva vse modne smernice od večernih oblek v stilu Armanija do balkanskih dimij in indijskih sarijev, vse v mavričnih barvah in bleščicah. Da o umetelnih frizurah in diamantnih diademih niti ne govorimo. Res, ob pogledu na to prelestno razkošje si rečeš, ti so res umetniki trenutka, učitelji minljivosti…Romi ne začenjajo verskih vojn…Od Romov se drugi Evropejci lahko naučimo tudi neke globinske strpnosti. Mogoče je to od tega, ker govorijo več jezikov, kar jim daje dostop do številnih mentalnih svetov. Moj prijatelj Kujtim Paćaku, pesnik, publicist, glasbeni pedagog idr., iz Prizrena tako kot vsi njegovi že od malega obvlada romsko, srbsko, albansko in turško, pač jezike, med katerimi je zrasel. Prodati se ne da seveda niti v angleščini ali francoščini. Ker se je rodil v muslimanskem okolju, se posti za ramazan, ampak če bi se rodil sto kilometrov višje ali bolj na levo, bi bil pač pravoslavec in bi slavil veliko noč. Medtem ko je v Parizu vneto prižigal sveče sveti Riti, zavetnici za brezupne primere… Vsi Romi se obnašajo, kot da je Bog en sam, in se prilagajajo lokalni obliki čaščenja. Kot pravi pregovor: »Drugačna je naša polt, drugačen naš jezik, Bog ne daj, da bi imeli še drugačno cerkev.«Kaj pa lastnina?Na uradnem obisku v Romuniji je finska predsednica Tarja Halonen na glas zatarnala: »Beračenja pri nas ne štejemo za poklic!« In zakaj ne? Tudi berač mora imeti znanje in tehniko, če hoče kaj zaslužiti. Predvsem pa: ste že kdaj pomislili, da je beračenje morda samo ena od (nezavednih) taktik, s katerimi so se Romi skozi zgodovino branili pred asimilacijo? Saj, če bi se obnašali tako kot vsi drugi, bi kot taki že zdavnaj izginili, utopili bi se v morju večine. Beračenje pa vzbuja odpor in zadržuje člane določene skupine na družbenem obrobju. Romi imajo nasploh zdravo distanco do materialnih dobrin. Njihov odnos do lastnine je bolj odvezan, osebni predmeti, oblačila, kolesa, denar itn. z lahkoto krožijo od enega do drugega, ne oklepajo se jih tako trdno. Ta odvezanost, ta zdrava mera pri vsaki stvari je danes celo ekološka, ko vidijo preveliko pogoltnost, rečejo: »Čebela nabere med, ne odtrga cvetlice.« Pogosto se jim očita problematičen odnos do resnice, ampak to je stvar percepcije: Delia, pevka pri cirkusu Romanes, lepo pove: »Jaz se sploh ne ličim, samo usta in oči!« Prav tako nikoli ne pije alkohola, samo šampanjec… Kar pa zadeva krajo, vam bodo z mirnim srcem odvrnili: mi sem ter tja ukrademo kakšno kuro, vi pa delate menedžerske prevzeme! Toni Gatlif, znani filmski režiser, je bil nekega dne tako sit tega, da ga zmerjajo s kurjim tatom, da se je namenil z naslednjim honorarjem kupiti milijon kur, jih izpustiti na Elizejskih poljanah, pa naj si vsak vzame svojo nazaj… Skratka, zamislimo si, da Romi s svojim načinom življenja raziskujejo druge in drugačne možnosti človeškega obstoja. Ponujajo nam drugačen pogled na isto stvar, na naše življenje. Lahko nas navdihnejo, lahko pa nam dajo ravbarsko, da bomo lažje ušli izza rešetk svojih prirojenih mentalnih koordinat. Znano je, da moraš imeti za beg iz tega zapora obvezno pomoč od zunaj! Liza Japelj, Parizvo, tole sem prebrala pri sedemnajstih in se čudila, kdo se upa takole naravnost pogovarjati z Bogom. In v pesmih tako strastno, brez ovinkov, opisovati svoje radosti in ljubezni, mizerije in sovraštva. Še zdaj mi pozvanja v ušesih vzdih iz iste zbirke Ciganske poezije: E, Bog je zatisnil ušesa!