Izbrane pesmi Rada Palirja iz Šentjurja, izdane v obdobju, ko je sedaj že 62-letni pesnik pesniško in osebnostno nedvomno dozorel, in zajemajo dolgo ustvarjalno obdobje vse od njegovih študentskih let do danes, niso pesniška noviteta, ob kateri ostrmimo, a nas pušča hladne, ampak so preprosta, a zato tem bolj iskrena izpoved občutljivega in človeške bližine žejnega srca, ki se v svoji ranljivosti in zavezanosti Lepoti zaklepa vase in se zateka v svoj svet, da ga trnje, ki ga je ranilo v otroštvu, še huje ne zbode in mu vzame mladostne sanje. Hkrati pa so živ dokaz, da se avtorju pesniško pero nikoli ni zares ustavilo, čeprav je, vsaj za javnost, nekaj časa obmirovalo kot da si je nabiralo nove snovi za samogovorne meditacije in stilno izpiljene refleksije, značilne za kasnejša, zrela leta. Poravnanost z ljudmi in življenjem, zdrava distanca do njiju ter celo vedrina v stilu ljudske pesmi oziroma šansona v novejših pesmih, ko sta mladostno svetobolje in disharmoničnost s svetom presežena, sproščujoče zazvenevajo iz njih.