S partnerjem sva bila skupaj sedem let. V glavnem sva se razumela odlično, šla uspešno skupaj skozi nekaj manjših kriz, se vedno znala o vsem pogovoriti. Edina stvar, ki me je motila, je bila ta, da sem imela kar naprej občutek, da sva premalo skupaj. In to sem mu večkrat tudi povedala. Vsaj enkrat na dan sem ga morala slišati po telefonu, tudi če sem ga samo vprašala, kako se ima in kdaj pride domov. Zdaj se zavedam, da je bilo to narobe, takrat pa se mi je zdela to najbolj naravna in normalna stvar na svetu. Skupaj sicer še nisva živela, sva si pa v zadnjem letu začela urejati stanovanje, načrtovati družino in skupno življenje. Ampak ostalo je samo pri načrtovanju … Kar naenkrat se je njegovo obnašanje do mene popolnoma spremenilo. Imel je ogromno službenih opravkov (o katerih sem pozneje izvedela, da jih sploh ni bilo), urejanje stanovanja je prelagal, kadar sem načela temo o otrocih, jo je spremenil, v glavnem, nisva se več mogla resno pogovarjati o zadevah, ki so bile povezane samo z nama. Vendar mi tudi tako očitni znaki, da je nekaj narobe, niso bili dovolj. Prepričana sem bila, da je to samo prehodna faza, ki jo je pač treba prebroditi. Bila pa je posledica njegovega večmesečnega laganja in varanja, za katerega sem izvedela precej pozneje. Od drugih, ne od njega. Takrat se mi je podrl svet, pogreznila sem se v depresijo, naenkrat nisem imela več ciljev, razmišljanje o prihodnosti se mi je zdelo brez pomena, ker si je enostavno nisem znala predstavljati brez njega, pravzaprav si pri svojih letih nisem znala več predstavljati samskega življenja. Obenem pa se mi je zdelo njegovo dejanje razumljivo, ker se tako ali tako nisem čutila vredna njegovega spoštovanja. Poleg psihičnih so se mi začele pojavljati tudi fizične težave. Dokaj na hitro in precej sem shujšala in začelo se mi je poznati na počutju in odpornosti … Pravzaprav še zdaj ne vem najbolje, kaj me je po približno enem letu nekako sestavilo skupaj. Verjetno kombinacija nekaj dobrih prijateljev in pogovorov z njimi, lastne volje, staršev, ki so sicer bili na zdravi distanci, ampak so mi vseeno dali vedeti, da so v pripravljenosti, če jih bom potrebovala. Dobro se spomnim občutka, ko sem začela spet 'živeti'. Kakšno olajšanje je bilo to! Preusmerila sem misli in se začela ukvarjati z raznimi aktivnostmi (fitnes, kolesarjenje), ponovno sem več brala, tudi na kavo in sprehode sem se 'naučila' hoditi sama, kar se mi je, ko sva bila še skupaj, zdelo popolnoma neizvedljivo. Začela sem tudi uživati v samoti in ne biti osamljena … Ko pa je prvo navdušenje same nad sabo minilo, sem se znašla v nekakšnem vakuumu, ki sicer večino časa ni neprijeten, do trenutka, ko začnem razmišljati o prihodnosti in opazovati svoje poročene vrstnice ali mlajše znanke z vozički. Takrat me ponovno začne vleči v depresijo in vedno težje mi je vsakič znova preusmerjati misli v pozitivno stran. Trenutno živim pri starših in nimam redne zaposlitve, kar samo še povečuje moje občutke nesposobnosti, manjvrednosti, zagrenjenosti in sramu. Sem brez oprijemljivega upanja za boljšo prihodnost … Prosila bi Vas torej za nasvet, kako premagati samo sebe in predvsem svoje strahove, si v trenutnem položaju pridobiti samozavest, se končno sprejeti takšno, kakršna sem, ponovno dobiti izgubljeno zaupanje do drugih ljudi, predvsem moških, ter zaživeti zdravo in polno življenje.