V tem pogledu nas razočara tudi dejavnost Društva za supervizijo. Za razliko od naših novinarskih hotenj, da smo naleteli na osebe, ki si domišljajo nadpogled, gre za združbo strogih pedagogov, ki si pod vodstvom profesorice psihologije na Pedagoški fakulteti prizadevajo za to, da bi supervizorstvo še bolj vključili v socialno pedagogiko. Ker pa bržkone še vedno ne veste, za kaj gre, vam povemo, da so supervizorji osebe, ki na stvari gledajo z distance, in imajo zato morebitne drugačne rešitve pri razreševanju poklicnih problemov svojih v delo z ljudmi neposredno vpletenih poklicnih kolegov. Posebno v psihiatriji naj bi bil tak način dela utečen že dalj časa. Kot pravijo, je supervizorstvo na zahodu že zdavnaj razširjeno tudi v podjetništvu in drugih dobičkonosnih panogah, torej podobno, kot za transcendentalno meditacijo trdi Aleš Lavrič, šef pristojnega društva. Ta enostavna in nenaporna miselna tehnika sproščanja in razvijanja človekovih mentalnih potencialov naj bi bila v tujini stalna praksa v podjetjih, prav tako naj bi jo uporabljale zavarovalnice, ki na ta način menda zmanjšujejo rizičnost svojih klientov.