Včasih je bil prostor prelep, obdan s starimi hrastovimi omaricami, polnimi bakrenih ponev in okrašenega porcelana; na sredi je stala dva metra in pol dolga jedilna miza iz sedemnajstega stoletja. Zdaj je bila kuhinja pusta. Vse, kar je bilo kaj vredno, je bilo odprodano. Lesene kredence so odstopile prostor cenenim stenskim in stoječim kuhinjskim elementom, na mestu, kjer je nekoč v vsem sijaju kraljevala meniška miza, je stala plastična garnitura za na vrt. Saj ne bi bilo tako hudo, je pogosto pomislila Maggie, če bi kuhinjo kdaj počistili, toda zaradi materinega artritisa in njene nenehne izčrpanosti ob naprezanju, da bi s konji zaslužila kaj denarja, se je čistoča že zdavnaj poslovila. Če je bog resnično v nebesih, potem je oslepel ob posestvu Broxton. Maggie bi zmanjšala izgube in se že zdavnaj odselila, če bi bila tudi mati pripravljena na to. Krivda jo je zasužnjila. Zdaj je živela v stanovanju nad hlevi na drugi strani vrta in je le redko hodila v hišo. Izpraznjeni prostori so jo preveč očitno opominjali, da je za materino revščino kriva ona.