Čeprav dogajanje na odru nekajkrat prizanesljivo karikira in nam ga duhovito prikazuje z razvidno ironične distance, pri čemer so mu pogosto v veliko pomoč odlični kostumi Angeline Atlagić, režiser vendarle niti za hip ne razvrednoti težav, s katerimi se spopadajo njegove protagonistke, naj gre za njihovo pregovorno norenje za napačnimi moškimi ali za nerealiziranost njihovih darov in ambicij. Kljub zaslepljenosti, omahljivosti in nezmožnosti radikalnih odločitev so vse tri sestre izrazito simpatične punce: tu je najprej najstarejša Vera, ki se v interpretaciji Saše Pavček skuša v nekakšni prisrčni pokroviteljski maniri vse do mehkih robov prismuknjenosti oklepati zdavnaj pokopanih vrednot, zatem srednja sestra Katja, ki jo Nataša Barbara Gračner odigra kot nekoliko robustno in vase potegnjeno depresivko z mehkim srcem in težko roko, slednjič pa seveda še najmlajša Tanja, ki v interpretaciji Maše Derganc zaživi kot zvedavo, prikupno, senzibilno in energično mlado žensko bitje, še zlasti očarljivo v ljubezenskih prizorih z izobraženim in frajerskim mafijcem Kostjo (Marko Mandić). S humorjem tesno sprijeta toplina zadiha tudi iz nastopov pasivnega družinskega očeta alias Generala v interpretaciji Poldeta Bibiča in duhovite Babuške, ki jo Štefka Drolc odigra kot nekakšno tempirano bombo smeha, lep debi pa pomeni sprva še zadržani Kolja Marka Plantana (AGRFT), ki se prek mičnega travestita slednjič prelevi v strogega lastnika kovčka z denarjem in odkrije svoj ulični samoohranitveni nagon.