Za to, da bi videli, ali bo pisanje kolegov iz poslovnega časnika, okronano s prijavo, kaj zaleglo, v tem letu že zmanjkuje dni. Mirno pa lahko rečemo, da je bilo doslej pisanje o funkcionarskem nespoštovanju zakonov bolj ali manj izgubljanje energije v prazno, tudi kadar so bile te kršitve očitne. Ko je šlo, na primer, za vprašanje, ali je lahko poslanec hkrati še direktor bolnišnice in ali ni s tem kršena "konkurenčna klavzula" zakona o nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo, so se prizadeti in njihovi "advokati" sklicevali na zakonsko nedorečenost. Vsaj deloma je imelo to sklicevanje rep in morda celo glavo, enako kot ob vprašanju, ali lahko župan ali kak podoben funkcionar sedi, denimo, v nadzornem svetu banke. Toda, kaj reči k vztrajno ponavljajočim se kršitvam povsem jasnega določila, da morajo poslanci in drugi funkcionarji oddati v točno določenem roku pristojni parlamentarni komisiji poročilo o premoženjskem stanju?! Tu sklicevanje na nedorečenost predpisov odpade, če seveda odmislimo bistveno pomanjkljivost, zaradi katere si je protikorupcijski zakon prislužil oznako, da je brez zob, ker za kršitelje ni predvidenih sankcij. Edina "palica" zanje je morebitna javna objava, pa še ta skorajda ne pride v poštev, saj se člani komisije, sicer poslanski kolegi kršiteljev(?!), sklicujejo na vselej prikladno tajnost podatkov in kršitev zasebnosti. Mimogrede: sredi letošnjega decembra, ko je bil rok za oddajo premoženjskega stanja poslancev že zdavnaj mimo, so v državnem zboru našteli še devet (seveda neimenovanih!) zamudnikov, Mladina pa je ob korupcijski aferi Šuštar izbrskala, da je lani tedanja in sedanja gospodarska ministrica Tea Petrin oddala opis svojega premoženjskega stanja šele na tretji poziv.