Saj res, piši mi, če ste že dobili elektriko. Kadar pa zaslišim veter v smrekah in vidim, kako nosi sneg, takrat mi stopijo solze v oči. Takrat se spomnim naše peči in naše stare mame, ki je posedala na njej. Kar naprej nam je pripovedovala zgodbe. Sproti si jih je izmišljala. Ko sem odplul iz Trsta, sem si mislil, da bom šel za leto, dve, največ pet, ampak zdaj sem že deseto leto! Bom še kdaj videl našo planoto? Bom še kdaj videl vse domače? Bomo še kdaj zapeli pod lipo? Bomo še kdaj balinali ...? Vidiš, vleče me domov, pa si ne upam. Zdaj je politični položaj takšen, da si nihče ne upa domov. Kar nas je Slovencev tukaj, se redno slišimo (vsi imamo telefone). In kadar tako nanese, se snidemo in zapojemo. Zdaj se dogovarjamo, da bi zgradili slovenski dom. V ZDA so bolj organizirani, ker jih je več. Tudi z njimi imamo kar pogoste stike. Vsi se bojijo iti domov. Hudo je to, če izgubljaš domovino ...