»Bilo je v Curitibi. Fantastično ozračje, pisano, nastopili so Indijanci, res super festival. No, po našem nastopu je stopil k meni neki tip in me vprašal, ali sem jaz šef. Rekel sem, ja, kdo ste pa vi. Potem je odgovoril, da mu je njegov šef naročil, naj nas poišče in nam vzame letalske vozovnice. Debelo sem ga gledal, a se je izkazalo, da ga je k nam poslal velik brazilski industrialec, Slovenec Janez Hlebanja. Premaknili so nam datum vrnitve domov in nastopili smo še za naše izseljence, v neki cerkvi, s predstavo Kozlovska sodba v Višnji Gori. V predstavi smo imeli polno rekvizitov, ki smo jih pripeljali s seboj, vile, grablje, slamo, kozolec, vse smo jim pustili in ljudje, izseljenci, so bili veseli kot otroci. Samo lutke smo pripeljali domov. Gospoda Janez Hlebanja in Vladimir Ovca pa sta se nam zahvalila še z vikendom v hotelu A-kategorije na Copacabani v Riu de Janeiru. Več vam ne bom govoril, si lahko mislite,« se spominja Ignacij Šunjič, ki je obiskal vse celine, njemu in gledališču manjka v zbirki še Aljaska in prav zdaj se dogovarjajo, da bi nastopili v tamkajšnjem britanskem oporišču.