Jugoslavija je imela v tajskem boksu in full contactu enega najboljših borcev na svetu Hrvata Branka Cikatića. Osvojil je več svetovnih naslovov, ti pa so mu odprli vrata v Hollywood, kjer so mu namenili nekaj vlog v filmih B-produkcije. Toda igranje mu očitno ni šlo najbolje od rok. Vseeno je zaslužen, da se je tajski boks uveljavil tudi v Sloveniji. Gašperjev trener Iztok Vorkapič je namreč Cikatićev osebni prijatelj: »V borilnih veščinah sem bil dvajset let, treniral sem vse od boksa do kickboksa, tekmoval sem tudi v full contactu do profesionalne ravni, kjer sem imel en profesionalen dvoboj. Vendar moja kariera ni bila kdove kako bliskovita. V tistih časih je bilo veliko težav, še posebej pri naših športih. Zanje je največ naredil Hrvat Branko Cikatić, ki mi je tudi odprl izhod v svet in me seznanil s svetovno organizacijo tajskega boksa, najprej z amatersko IAMTF, ki je edina amaterska organizacija tajskega boksa v svetu in združuje 60 držav. Zdaj kandidira za vstop v olimpijsko družino in že leta 2004 naj bi bil tajski boks ali muay thai po mojih podatkih promocijski šport na olimpiadi v Atenah, 2008 pa že uradna disciplina.« Eden najbolj grobih športov v olimpijski družini? Sicer pa je razlika med amaterskim in profesionalnim tajskim boksom velika. Športniki so zavarovani podobno kot taekwondojci ali boksarji. »Tajski boks je najbolj grob borilni šport, ki je še v mejah normale in ima pred seboj še športno perspektivo, to se kaže v tudi v morebitni uvrstitvi med olimpijske športe. Razlika med profesionalno in amatersko različico je v opremi, pri drugi so tekmovalci zavarovani od nog do glave, podobno kot boksarji uporabljajo čelado in ščitnik za zobe, s ščitnikom je zavarovan tudi zgornji del telesa, potem pa so tu še suspenzer, podkolenski ščitniki in ščitniki za komolce. V tajskem boksu gre za udarce v polno, saj so tako kot v boksu zaželeni knockouti, uporablja pa se več kot sto kombiniranih tehnik. Merila pri sojenju so tudi precej blažja, tekmovalce pa varujejo pred poškodbami,« pravi Iztok, ki ga pri vsem najbolj moti nenehno primerjanje tajskega boksa s kickboksom ali drugimi borilnimi športi. »To, kar mi počnemo, je tajski boks in se ne more zamenjevati z drugimi borilnimi športi. To je kot bi med seboj primerjal športe z žogo. Tajski boks je star 800900 let, prinesli so ga iz Kitajske in nekoliko modificirali. Gre za nekakšno mešanico taekwondoja, kungfuja in angleškega boksa. Kickboks je, recimo, star le 30 let, izmislili pa so si ga Američani. Karateistom so dali na roke rokavice in uvedli nekaj prvin boksa. Tajski boks je tradicionalen, pred dvobojem morajo tekmovalci izvesti obredni ples Waikru, ki je predvsem posvečen trenerju, bogovom in občinstvu.« Svojo različico tajskega boksa so si izmislili tudi inovativni Japonci, to je K-1, ki po Iztokovih besedah sicer ni čisti tajski boks, saj pri njem ne uporabljajo komolcev in se ne držijo dolgo v klinču. Toda stvar je postala pravi hit med zabave željnimi Japonci, tako da se na največjem turnirju v Tokiu zbere več kot 60.000 ljudi. Tam se med seboj pomerijo najboljši tekmovalci tudi iz drugih borilnih veščin in vsi nastopajo v enotni supertežki kategoriji. Morajo pa se boriti po pravilih tajskega boksa, vse skupaj je mogoče le malo manj grobo. Če smo že pri grobosti. Burmanski boks, ki je bolj lokalna stvar, je še veliko hujši od tajskega. Tam skoraj ni nič prepovedanega. Tekmovalci lahko nabijajo nasprotnika z glavo, poleg tega na rokah nimajo nobene zaščite …