Zgodovinska domišljija pa ima tudi svoje slabosti. Je nenatančno orodje, pri katerem težko razlikujemo med dejstvi in domišljijo. Dostikrat se opiramo na t. i. arhetipe (pravzorce). Tako nam npr. slika trgovca iz 14. stoletja, ki je bila naslikana kot določen pogled slikarja, rabi za opisovanje vseh trgovcev srednjega veka. Z uporabo domišljije pri pouku lahko le zbujamo simpatije do določene zgodovinske osebe ali skupine, kar pa je pravzaprav manipulacija s preteklostjo in zgodovina postane sredstvo politične ali ideološke manipulacije. Problem vživljanja v preteklost se nanaša tudi na pomislek, da ne moremo "pogledati v glave drugih ljudi". Zato z uporabo domišljije vedno ustvarjamo svoj pogled na zgodovino, ki je lahko močno različen od razmišljanja dobe, o kateri govorimo. Meja med dejstvi in domišljijo je zelo nejasna. Razumevanje zgodovine je odvisno načina, kako razmišljamo o preteklosti, kako oblikujemo vprašanja o informacijah, ki smo jih dobili z branjem, gledanjem ali poslušanjem, in kako oblikujemo izide naših raziskovanj. Po Callingwoodu je zgodovinsko raziskovanje odvisno od uporabe pričevanj, ki so bila sama po sebi ustvarjena z namenom. Posledično je rekonstrukcija preteklosti odvisna od razumevanju namenov, ki so jih imeli zgodovinski akterji, ki so ustvarjali pričevanja.