Žile vsekakor ni lik, ki bi zbujal simpatije in s katerim bi bilo lahko sočustvovati, vendar pa je Lavrič z njim ustvaril večdimenzionalen lik, ki se ne glede na vse strahote, ki jih je že in jih še bo storil razkrije v vsej človeški ranljivosti. Tako si bralec ne more kaj, da ne bi upal z njim, tudi ko upanja že zdavnaj ni več. K živosti in večplastnosti likov pa veliko pripomore tudi tekst oziroma sočni dialogi, ki prav po Lavričevo – poleg dobršne mere nostalgičnih fraz in besed – vključujejo tudi precej črnega humorja, kar strip v nekaterih scenah približa starim dobrim jugoslovanskim filmom to pa ga dela še dodatno berljivega in gledljivega. Žanrsko je strip sicer mešanica kriminalke, »road-stripa« in ljubezenske zgodbe, Lavrič pa je skozi dinamično postavitev strani, zanimivo kadriranje in igro senc – slednja je v črno-beli tehniki še toliko bolj očitna – ustvaril prepričljiv strip noir, katerega junaki so že od prve strani dalje obsojeni na propad, a kljub temu vztrajajo do konca.