Vsakokratni predsedujoči v Evropski uniji stalno zasedbo z lahkoto zasenči, a nato kmalu spet odide: odličen primer je danski premier Rasmussen, ki je bil zadnjega pol leta nedvomno najpomembnejši akter vseh dogajanj, celo tistih, ki niso imela opraviti z EU. Unijski liki bledijo, v času tretje vojne nimajo teže, zaradi katere so bili postavljeni, in če bi hoteli z njimi odgovoriti na zasedbo druge strani Atlantika, nam zmanjka besed že za prvo iztočnico. Tako dobivajo stalnejše vloge ponovno lokalni veljaki: Schroeder in Fischer, Chirac, Berlusconi. Prva dva imata vsak svoj začetek, vsak svojo prepričljivo pot do vrha in vsak svoje volivce, ki jih je skupaj ravno dovolj. Skupaj imata tudi že skoraj osem bivših žena, kar zbuja simpatije tako pri moškem kot ženskem delu javnosti, vendarle pa postavlja tudi nekaj vprašanj o njuni zanesljivosti, ali kot bi naravnost rekli Američani, zvestobi. Francoz je vseskozi tak kot vsi pred njim, o zvestobi tu ne more biti dvoma. Berlusconi pa je dokazal, da je v politiki vprašanje formata prav tako pomembno kot v papirni industriji; s spretnim investiranjem v televizije in medije nasploh je prerasel čase, ko ga je bilo mogoče ocenjevati kot tatiča, zdaj gre le še za vprašanje, kako velik bo kot politik. Med novimi Evropejci se nikoli nikomur ne uspe zares uveljaviti; Havel tako tudi po sestopu s trona ostaja prejkone edina oseba v zasedbi, v katero se je prilegal s poetskim disidentstvom, pokojno in živo ženo, pljučnimi težavami in Hradčani.