Živela je v okolju, kjer ljudje niso počeli tega, kar je njej pomenilo največ – mislili. In tam zdržala do pomladi 1889, ko se je vrnila v Varšavo in marca 1890 od sestre Bronje, zdaj že poročene ginekologinje, dobila pismo, v katerem jo je vabila v Pariz. »Draga Bronja! Bila sem neumna, neumna sem in neumna ostanem vse svoje žive dni. Če hočeš, lahko rečem tako: nikoli nisem imela sreče, je nimam in je v življenju ne bom imela,« je odpisala sestri, da se je odpovedala sanjam o Parizu, ker ne more zapustiti očeta. Vendar je kmalu spoznala, da tudi na Poljskem ne more ostati. Pri štiriindvajsetih letih in po šestih letih varuštva je vendarle zbrala pogum, sedla na vlak in se z bornimi prihranki odpravila v Pariz. Bil je takšen, kot je pričakovala – svoboden. Prvič v življenju je bila v okolju, v katerem ni nihče nikogar nadziral in so vsi lahko govorili, o čemer so hoteli. Pa vendar ji je bilo okolje tuje.