Ko bi ne bil tako v svojih mračnih mislih, bi morda opazil, da je, če nič drugega, vsaj mlado točajko povsem napačno ocenil. Ko bi se znal poglobiti v doživljanje drugih vsaj pol toliko, kakor se poglablja v lastno, bi gotovo osupnil, ko bi dognal, da mu vitka črnolaska še zdaleč ni nenaklonjena. Nasprotno, že dolgo ga opazuje in razmišlja, zakaj je tako čeden mlad moški vselej sam in zatopljen v tiskane besede, ki ga očitno navdajajo s črnimi mislimi, da v njih celo njegovi pšenični kodri čudno obledijo. Morda bo nekoč zbrala pogum in ga vprašala, čeprav — Ljudi, ki tako vztrajno negujejo nehoteno odljudnost, kakor to uspeva Mihu, ni prav preprosto človeško ogovoriti, še manj vprašati, zakaj so tako mrki in čemerni.