Velik škandal se obeta nekoč bratski nam sodržavi. V Srbiji so na željo volilcev pripravili že tretje predsedniške volitve. V Bruslju in Washingtonu so jim rekli, naj vsaj s količino kandidatov pokažejo demokratičnost države, če že mislijo izvoliti Šešeljevega pucfleka Nikolića. Bogme, ljudje so se množično podali v dokazovanje demokratičnosti in je kar 15 kandidatov zatrjevalo, da so predsednik po meri srbskega človeka! Ljudje so puščali službe, dvigovali posojila za kampanjo, žene so kuhale kave in sarmice za volilce, kandidati so obiskali prav vsako zelenjadarsko stojnico na vseh uglednejših tržnicah po Srbiji in zatrjevali, da Srbija solate ne bo nikoli več uvažala. Nekronana glava (princesa Jelisaveta) je prodala vse diamante s krone, ki je nikoli ni videla, da bi lahko prepotovala deset tisoč kilometrov po kraljevini Srbiji. Marijan Rističević je zamudil žetev pšenice na svojih poljih in ne ve, kaj bodo otroci jutri jedli. Drugi kandidati so lastne otroke pošiljali naokrog, naj raznašajo predvolilne letake, na katerih piše, da je njihov očka (mama) edini(a) ta pravi(a) za predsednika, tršice pa so jim pisale neupravičene ure. Sramota! In po vsej tej demokratični golgoti (zbiranje podpisov, frizura za soprogo, pečenje praseta za celo ulico, nastop na televiziji s celo ulico, hotelske sobe tudi za taščo in njeno sestro...), ki naj bi prinesla vsakemu, ne glede na 0,02 odstotka zbranih glasov, vsaj tri milijone dinarjev za kritje osnovnih gospodinjskih stroškov razočaranje! Finančni minister Dinkić jih je oropal vsaj za dva milijona štiristo tisoč dinarjev po nesojeni predsedniški glavi. Ne drži, kot si to poraženci razlagajo, da naj bi država dala 20 odstotkov od 0,1 odstotka državnega proračuna za glumljenje demokratičnosti. Dinkić je iz državne denarnice namenil kandidatom po 600 tisoč dinarjev, pa naj se znajdejo! Naj vidijo, kako živi povprečni Srb, ki takšnega denarja še ni videl na kupu. Niso volitve za predsednika posel stoletja, da bi vsak, ki ima pet minut časa, kandidiral in kar tako zaslužil tri milijone, jim je še sporočil. A se moti, če misli, da bo to šlo kar tako. Obubožanih enajst kandidatov bo svoje stroške za demokratizacijo Srbije izterjalo na sodišču, v Haagu ali Strasbourgu, ni važno. Če je kaj pravice, bo Dinkić sedel v Scheveningnu.