Ko sem poslušal TV-razlago generalnega sekretarja stranke Gregorja Golobiča o tem, da naj bi bil sprejeti sklep sveta stranke o sporazumu z Vatikanom neveljaven zaradi Gantarjevega "mrmljanja", nisem mogel verjeti svojim ušesom. Golobiča poznam kot inteligentnega in spretnega politika. Če me spomin ne vara, je bila leta 1989 zamisel o prvem zgodovinskem zborovanju opozicije na Kongresnem trgu za izpustitev Janše v obliki seje ZSMS prav njegova. Genialnost je žal z leti in oblastjo zamenjala neka neprepričljiva in samohvalna pragmatičnost, ki se je v tem primeru sprevrgla celo v neroden in, upam, nezaželen poskus izigravanja odločitev samega sveta lastne stranke. Golobičeve izjave so me resno zaskrbele. Kaj če bi večinski sistem jutri podaril absolutno oblast takšnim pragmatikom? Ali je LDS sama od sebe res absolutno jamstvo za demokracijo? Po zadnjih dogajanjih o tem močno dvomim in prepričan sem, da bi bil nekoliko bolj profiliran pluralizem v liberalnem prostoru slovenskega političnega spektra, od sredine k levici, zelo koristen in dobrodošel. Tudi za LDS, ki s pretiranim pragmatizmom tvega zlasti v večinskem volilnem sistemu, ki ga zagovarja nevarno drsenje v HDZ-jevski sindrom. Upam, da se to ne bo zgodilo, saj je vendar LDS glavni nosilec v glavnem uspešne proevropske preobrazbe Slovenije v zadnjih letih. Pri tem ima dr. Drnovšek nesporne zasluge. Krivično bi bilo, če bi mu jih odrekali. A to še ne pomeni, da moramo vsi ostati nekritični do nekaterih njegovih strateških odločitev. Želim si predvsem LDS, ki bo še naprej zagovarjala absolutno spoštovanje človekovih pravic, enakopravnosti vseh državljanov, spoštovanje manjšin, svobodo ver in s tem povezano laičnost države.