Bivanje poljskega pisatelja Witolda Gombrowicza (1904–1969) v Argentini v času, ko se je začela II. svetovna vojna, denimo, da je to leto 1939, ter v obdobju od leta 1953 do 1956; takrat je nastajal prvi del njegovega Dnevnika, lahko vrednotimo na več ravneh. O Gombrowiczu dosti piše v svoji knjigi Dežela Ulro nič manj pomemben poljski pisatelj Czeslaw Milosz, o njem je govora tudi v Varšavskih beležnicah (1978–1979) Kazimierza Brandysa, dokaj izčrpno poroča o Gombrowiczevi življenjski usodi in ustvarjalnosti tudi Katarina Šalamun Biedrzycka, in sicer v uvodni študiji k prevodu njegovega prvega romna Ferdydurke; ta je izšel v slovenskem prevodu v zbirki Sto romanov leta 1974. Dostikrat je citiran tudi Dominique de Roux in njegovi Pogovori z Gombrowiczem iz leta 1969. Ferdydurke je sicer izšel že leta 1937, pred tem še zbirka pripovedk ter leta 1935 Ivona, burgundska princesa, Trans-Atlantik (1953), Poroka (1953), Dnevnik je začel pisati 1953, pisal pa ga je 14 let, Pornografija (1960) – delo je prevedeno tudi v slovenščino – Kozmos (1965), Opereta (1966), Esej o Danteju (1968). Prejel je tudi literarno nagrado Prix Fermentor leta 1967 ter enoletno Fordovo štipendijo v Berlinu prav tako leta 1967.