Letos mineva 100 let od smrti velikega slovenskega pripovednika, narodopisca, novinarja in pisatelja Janeza Trdine. Med Slovenci si je sloves utrdil predvsem z zbirko Bajke in povesti o Gorjancih, ki sodi med klasična prozaistična pripovedna dela slovenskega realizma, manj znano pa je med širšim bralstvom Trdinovo etnološko in folkloristično delo, ki ga je opravljal s pisateljsko beležnico v roki med vaškim in trškim prebivalstvom prijazne dolenjske pokrajine pod Gorjanci. Zvesto in brez olepševanj - čeprav včasih nemara s kancem pisateljske hudomušnosti je Trdina opisoval šege, ljudske običaje in vsakdanje delovno in praznično življenje ljudi svojega časa, tako nazorno in resničnosti dosledno je beležil njihova dejanja in nehanja, da je znanstveniško čistunska slovenska pamet še dolgo časa prikrivala nekatere pisateljeve najsočnejše prikaze in kritične opazke na rovaš spolne in vsakršne druge razvratnosti Slovencev pod konec 19. stoletja. In prav tem spregledanim, »nespodobnim« platem Trdinovega pisanja se posveča dokumentarec Trdinov ravs, s katerim je pisateljev novomeški dedič Filip Robar-Dorin priklical v svetlobo filmskih slik nevsakdanjo podobo tega svojevrstnega posebneža in neupravičenega pozabljenca slovenske literarne dediščine.